Auckland – Flota šestih kanujev z dvojnim trupom bo naslednje leto odplula iz Francoske Polinezije na Havaje v času ene največjih svetovnih migracij.
Toda potovanje 4,000-članskih posadk s šestih polinezijskih otokov iz tradicionalnega osrčja vzhodne Polinezije na otoku Raiatea je 2,500 kilometrov (16 milj) namenjeno več kot poustvarjanju zgodovine.
"Pomembnejša od kratkoročne vizije plovbe na Havaje je dolgoročna vizija regeneracije plovbenih veščin in tradicij naših prednikov," pravi Te Aturangi Nepia-Clamp, vodja projekta Pacific Voyaging Canoes.
Novozelandec Maori pravi, da bo projekt zgradil polinezijski ponos in identiteto s poudarjanjem dosežkov prednikov, ki so naselili majhne otoke, raztresene na velikem oceanu, ki pokriva več kot četrtino sveta.
»Naši predniki so te kanuje naredili vodotesne z neustreznim lesom, s kamnitim orodjem so jih vrtali in tesnili ter jih privezali z vrvjo iz kokosovih vlaken.
"In potem so opravili ta neverjetna potovanja tisoče let, preden so bili Evropejci prepričani, da bodo izginili izpred kopnega," je povedal za AFP.
Pred približno 3,000 do 4,000 leti je ljudstvo Lapita, za katerega se domneva, da se je najprej preselilo iz južne Kitajske, preden se je razširilo po jugovzhodni Aziji, začelo naseljevati otoke Melanezije in zahodne Polinezije.
Približno 1,000 let pozneje so se njihovi potomci začeli širiti na otoke v vzhodni Polineziji in končno dosegli pacifiške postojanke Havajev, Nove Zelandije in Velikonočnega otoka.
Brez zemljevidov ali instrumentov so polinezijski navigatorji uporabili zvezde, sonce, poznavanje morskih valov in vetrov, da bi usmerjali pot do majhnih otokov, ki so posejani po oceanu.
Veliko plovbo je do leta 1500 upadlo in do takrat, ko so prvi evropski raziskovalci obiskali Pacifik v 17. in 18. stoletju, so bili veliki oceanski jadralni kanui le v nekaj regijah.
Zdaj so na ladjedelišču na izoliranem kraku pristanišča Waitemata v Aucklandu že zgrajeni trije kanuji z dvojnim trupom za novo plovbo, vsaj trije pa naj bi bili dokončani do novembra.
Čedno in robustno plovilo, zgrajeno po tradicionalnem dizajnu z otokov Tuamotu v Francoski Polineziji, ima dvojna trupa dolžine 22 metrov (72 čevljev), ki jih povezuje platforma, ki podpira majhno krovno hišo.
Dvojni jambor se dvigujeta 13 metrov (43 čevljev) nad palubo in izrezljano 10-metrsko krmilno veslo sega nazaj med trupi, od katerih vsak vsebuje osem pogradov in prostor za shranjevanje.
Čeprav sta konstrukcijsko enaka, bo vsak od šestih kanujev izdelan v značilnih barvah, motivih in rezbarijah z otokov, kamor jih pošiljajo.
Čeprav so trupi tradicionalnega dizajna, so izdelani iz steklenih vlaken, uporabljeni pa so tudi drugi sodobni materiali. Prave vrste hlodov je zdaj skoraj nemogoče dobiti, uporaba steklenih vlaken pa pomeni, da bodo kanuji zdržali dlje.
"Pomembna stvar pri kanujih je, da so zvesti tistemu, kar so zasnovali predniki," pravi Nepia-Clamp.
Na Novi Zelandiji, Cookovih otokih, Fidžiju, Samoi, Ameriški Samoi in Tahitiju so bili izbrani kapitani in posadke se bodo kmalu začele usposabljati za epsko potovanje, posadka iz Tonge pa bo morda dodana pozneje.
Potovanje bo poklonilo starodavnim potovanjem - kar novozelandski zgodovinar Kerry Howe z univerze Massey opisuje kot "enega največjih človeških epov".
V Vaka Moana (oceanski kanu), knjigi, ki jo je Howe uredil o naselju Pacifika, pravi, da so prebivalci pacifiških otokov razvili prvo tehnologijo modre vode na svetu.
"Z jadrom in podstavkom so ustvarili prefinjena oceanska plovila in to storili tisoče let pred ljudmi kjer koli drugje."
Do zadnjih let so mnogi zgodovinarji verjeli, da so se Polinezijci po Pacifiku razširili po naključju, saj so kanuji razpršili neugodni vetrovi.
»Vem, ko sem bil v šoli, so me učili, da so bili naši polinezijski predniki naključni popotniki, le trčili so v kopno,« pravi Nepia-Clamp, ki se je pred 30 leti vključila v oživitev potovanja.
"Niso bili naključni popotniki, šli so naprej in nazaj, ko so odkrili deželo, pri tem, kar so počeli, so bili zelo namenski."
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo ustanovljeno Polinezijsko društvo za potovanje, da bi obudilo starodavne veščine jadranja in navigacije na Havajih ter dokazalo, da bi Polinezijo lahko naselili z uporabo kanujev z dvojnim trupom in navigacije brez instrumentov.
Kasneje so na Novi Zelandiji in Cookovih otokih zgradili tudi nove jadralne kanuje, ki so se pridružili havajskim kanujem na potovanju od Raiatee do Havajev leta 1995.
Zdaj so Pacific Voyaging Canoes poskus razširiti oživitev v regiji in spodbuditi več ljudi, da se naučijo tradicionalnih veščin.
Novozelandski igralec Rawiri Paratene, zvezda filma Whale Rider, je imel ključno vlogo pri oblikovanju koncepta in pri pridobivanju sredstev od nemške oceanske okoljske fundacije Okeanos.
Poleg potovanja naslednjega leta Nepia-Clamp želi, da potovalna društva na različnih otokih še naprej uporabljajo kanuje za izobraževanje mladih otočanov o spretnostih, izgubljenih v dobi letalskega potovanja.
Videl je že ponos, ki ga je ustvarilo oživitev plovbe na Havajih.
»Šli smo v učilnico v Molokaiju, strop je bil prekrit z ozvezdji in vsi otroci so lahko poimenovali katero koli zvezdo, ki je bila tam.
»Bili so ponosni, da so njihovi predniki našli pot in poznajo spretnosti iskanja poti, ki so jih uporabljali.
"To je velika spodbuda za ponos za vsako avtohtono kulturo."
