LHASA, Kitajska - Leto po tem, ko so tibetanski izgredniki požgali dele Lhase in s svojim besom usmerili na migrante od drugod na Kitajskem, je gorsko mesto razdeljeno med migrante, ki želijo pobegniti, in domačine, ki jim primanjkuje dela, ko propad turizma.
Številni delavci in trgovci iz drugih etničnih skupin, ki so se preselili v oddaljeno regijo v iskanju boljšega življenja, so dejali, da razmišljajo o odhodu za vedno, preganjani zaradi turistične krize in ledene jeze lokalnih Tibetancev.
Peking se je po nasilju, v katerem je umrlo 19, utihnil in poslal številne Tibetance, ki so se naselili v Lhasi brez dokumentov, lokalnim trgovcem pa je odvzelo veliko strank.
Turizem je padel s samo kapljico zahodnih obiskovalcev. Grozljivi televizijski posnetki nemirov in zgodbe o nemirih na drugih etnično tibetanskih območjih odvračajo kitajske obiskovalce.
Poleg tega, da trgovci zaostrujejo trpljenje trgovcev, številni Tibetanci v tihem kljubu zatiranju bojkotirajo praznovanja svojega tradicionalnega novega leta, ki pade okoli 25. februarja.
»Posel sploh ni bil dober. Ljudje imajo manj denarja in zdaj mnogi med njimi ne nameravajo praznovati novega leta. Ne bodo prišli kupiti ničesar za hišo, "je povedal etnični muslimanski prodajalec tkanin iz severozahodne Kitajske, ki je v Lhasi štiri leta.
Mnogi trgovci, ki prodajajo hrano in blago na ulicah Lhase, so muslimani Hui iz bližnjih provinc.
Prodajalec tkanin je dejal, da je trgovina njegovega strica v nemirih porušena, čeprav je bilo njegovemu prizaneseno, od takrat naraščajo etnične napetosti.
»Preden so bili Tibetanci prijazni, ko so prihajali kupovat stvari. Zdaj gre samo za posel, niti nočeta klepetati, «je dodal in prosil, naj se ne imenujejo, ker sta tako nemiri kot etnični odnosi politično občutljiva tema.
Toda tudi podjetja v lasti Tibetana, ki so odvisna od delavcev migrantov in turistov, se spopadajo.
"To je bil problem za prebivalce na tem območju, ker so mnogi od njih imeli večje hiše in oddajali sobe ljudem z drugih območij," je dejal Dorchong, vodja sosedskega odbora v Lhasi, ki ima tako kot mnogi Tibetanci samo eno ime.
"Toda zaradi nemirov je v Lhaso prihajalo manj ljudi, zato si niso mogli oddajati sob," je dodal.
OBRAČENA MIGRACIJA?
Skoraj vsi v Lhasi, od najvišjih uradnikov do prodajalcev zelenjave, se strinjajo, da so lanski nemiri škodovali lokalnemu gospodarstvu, čeprav se ne strinjajo, za koliko.
Vlada pravi, da si je gospodarstvo Tibeta opomoglo od nemirov in se je leta 10.1 povečalo za 2008 odstotka, kar je prispevalo k transfuziji državne porabe-kar je dolgo časa nosilec regionalne rasti.
Uradnik Komunistične partije št. 2 za regijo Lekchok je dejal, da je minilo najhujše. Toda na ulicah etnične Han kitajske trgovce preganjajo spomini in se pritožujejo, da najhujšega še ni konec.
»Danes sem na varnem, vendar ne morem pozabiti. Morali smo se zakleniti v svojo hišo in več dni nismo šli ven, tudi ko nam je zmanjkalo hrane, «je povedala migrantka iz province Hubei, ki prodaja rokavice nekaj metrov od zgorelih ostankov stavbe, za katero pravi, da je bila uničena v nemiri.
"Kmalu bomo odšli, mislim, da ne morem tako živeti."
Če jih je še veliko, bi to lahko spremenilo podobo mesta, ki postaja vse bolj kitajsko, in otežilo prizadevanja komunistične partije za njegov nadzor.
Kitajska je vedno tiho držala Tibet, saj so komunistične čete leta 1950 vstopile na odmaknjeno, nadmorsko višino.
Eden najbolj spornih vidikov vladavine Pekinga so bile migracije drugih etničnih skupin v Tibet, za katere kritiki pravijo, da jih vlada spodbuja, ker olajša upravljanje regije.
Izgnani Dalaj Lama, ki ga je Peking imenoval separatist, vendar je za večino Tibetancev še vedno duhovni vodja, je Kitajsko obtožil kulturnega genocida, zlasti potem, ko je odprla železnico do Lhase, ki je omogočala lažji dostop. Kitajska obtožbe zavrača.
Toda tudi promet na tej progi je upadel, je namestnik direktorja postaje Xu Haiping povedal majhni skupini novinarjev, ki so obiskali Tibet na strogo nadzorovanem potovanju, ki ga je organizirala vlada.
Največji zmagovalci so lahko tisti, ki so se v Tibet preselili kot uradniki ali na delo, povezano z državo, kot je pisanje za uradne revije. Ponujajo jim plače, ki so včasih več kot dvakrat višje od domačih, da bi jih premamili na planoti.
"Za diplomante lahko ponudimo 2,400 juanov (350 dolarjev) na mesec, medtem ko bi v (glavno mesto province Sečuan) Chengdu zaslužili le 1,000 juanov," je dejal en medijski delavec, ki za vsako delo, ki ga oglašuje, zavrne več kandidatov.
