Ob branju članka Michele Chabin »Izraelski kristjani iščejo integracijo, vključno z vojsko« v USA Today, objavljenem 14. marca 2014 – članek, ki se osredotoča na odločitev nekaterih kristjanov, da sodelujejo v dejavnostih, ki jih vodi izraelska država, o različnih odzivih javnosti na to odločitev in o neposrednem novačenju kristjanov s strani izraelske vlade za izraelsko vojsko in druge organe – ustavil sem se pri treh točkah. Vsaka točka predstavlja veliko neresnico, napačno predstavitev, nerazumevanje ali zmanjšanje; vsaka točka odpira vrata temam, ki jih Chabinov članek ne raziskuje, temam, o katerih moramo razpravljati, da bi resnično razumeli resničnost kristjanov v Izraelu in Palestini.
Prva beseda, zaradi katere sem se ustavil, se pojavi v naslovu: integracija v »Izraelski kristjani iščejo integracijo ...«. Zaradi uporabe te besede pomislim na številne priseljence v Evropo, ki se trudijo razumeti svojo marginalizacijo v svojih novih družbenih kontekstih in pogosto krivijo sebe za to; česar ne vidijo, so politike in stališča, ki jim preprečujejo, da bi postali sestavni del družbe. V primeru Izraela torej nekateri kristjani ne vidijo diskriminatorne politike, zakonov in praks proti nejudovskim državljanom. (Temeljna napetost same izraelske države – njena samoopredelitev kot demokracije in judovskega naroda, njena želja, da bi služila kot model demokratičnih idealov in njeno sočasno vztrajanje pri ohranjanju judovske večine – se pogosto omenja in je ključnega pomena, da se spomnimo tukaj.)
Žrtve te sistematične diskriminacije pogosto glasujejo za najbolj desničarske stranke v svojih novih državah gostiteljicah – misleč, zavestno ali nezavedno, da jim bo članstvo v trdi desnici zagotovilo integracijo, po kateri hrepenijo. Z drugimi besedami, poskušajo postati bolj katoličani kot papež. In jim bo to pomagalo? Seveda ne: v očeh večine bodo ostali »outsiders«, ostali bodo nezaželeni, ostali bodo »drugi«, ki jih desnica želi izključiti. To je enaka usoda, ki jo doživijo nejudovski državljani v državi Izrael, kljub dejstvu, da niso priseljenci (in da so njihove družine dejansko živele svoje družine iz generacije v generacijo), in ne glede na to, kaj storijo, da bi dokazali nasprotno.
Druga točka, ki me je pretresla, je citat palestinskega kristjana, ki služi z izraelsko vojsko v mestu Hebron – imenoval ga bom »žrtev«, ker ga je poškodoval sistem, ki ga marginalizira, a mu vendar opere možgane. da bi iskal to obliko sprejemanja. Ta žrtev bi morala spremljati druge žrtve, kot so odbijanci (mladi judovski izraelski državljani, ki nočejo opravljati obvezne službe v vojski), ki na primer vidijo judovske naseljence v Hebronu kot glavno grožnjo izraelski državi. Ti naseljenci vztrajajo pri življenju v samem središču palestinske skupnosti, prikrajšanju Palestincev za vodo, uporabo ulic, dostop do šol in bolnišnic ter verskih objektov; prepovedati jim normalno življenje na številne druge načine; in jih pogosto fizično napadel. Trdijo, da vse te prakse prispevajo k varnosti države Izrael, in menijo, da so vsi nejudje tujci, ki bi jih morali evakuirati iz "svoje" države. Pokol Ibrahimijeve mošeje, ki ga je leta 1994 zagrešil Izraelec Baruch Goldstein, rojen v Ameriki, je le en primer te miselnosti.
Odločitev žrtve, da bo »služila« naseljencem v Hebronu in jih zaščitila v njihovih enklavah, ne bo spremenila njihovega mnenja o njem. Poleg tega je odločitev Izraela, da to in druge žrtve dodeli na vojaško postajo v Hebronu, zgovorna. Izrael ga ni poslal na državne meje ali v Betlehem ali Ramallah, kjer bi bil v stiku s svojimi krščanskimi sestrami in brati: ustavljal jih je na kontrolnih točkah, poniževal na cestnih blokadah, aretiral njihove otroke sredi noči. . Ta stik bi lahko v njem prebudil nekaj neprijetnih, pomembnih čustev: občutke zmedenosti, občutke povezanosti z ljudmi, katerih zatiranje je bil poslan, da uprizarja. Izrael ne želi, da bi se to zgodilo: ideja je prekiniti te možne povezave, razdrobiti skupnosti, zatreti empatijo in solidarnost tam, kjer bi se lahko pojavila med Palestinci vseh okolij. Te taktike ločevanja se vse bolj pojavljajo v nacionalni zakonodaji: 24. februarja letos je izraelski kneset sprejel zakon, ki ustvarja pravno razlikovanje med kristjani in muslimani in kristjane kategorizira kot ne-Arabce. Izrael si aktivno prizadeva, da bi Palestinci pozabili, da imajo skupno zgodovino, skupnost in boj. Njegove žrtve lahko "zaščitijo" svojo državo le tako, da zavrnejo služenje kot drugo orodje lastne okupacije in zatiranja.
Tretja in zadnja točka, s katero se moram sprijazniti, je citat same pisateljice: »Domorodni kristjani pravijo, da lahko izsledijo svoje korenine 2,000 let nazaj v Jezusov čas. Toda pritožujejo se, da se včasih počutijo kot drugorazredni državljani v judovski domovini in jim zavrnejo najvišja delovna mesta v zasebnem sektorju in položaje v vladi." Se včasih počutijo kot drugorazredni državljani? Avtor mora vedeti, kot ve vsak napol kompetenten opazovalec, da se nejudovski državljani Izraela uvrščajo med državljane drugega ali tretjega ali četrtega razreda. V družbeni hierarhiji, ki je izraelska država, so Judje Aškenazi privilegiran prvi razred, sledijo pa sefardski Judje. (Ti dve kategoriji seveda vsebujeta še druge podvrste in oddelke, vendar to ni tema mojega besedila.) Druzi, ki služijo vojsko in zadnjih 50 let »ščitijo« svojo državo, so na tretjem mestu oz. četrti; kljub svoji službi so nenehno izpostavljeni diskriminaciji v številnih poklicnih in družbenih kontekstih, njihova mesta pa nimajo proračunskih sredstev kot judovska.
Kaj pa kristjani? Ali bodo postali enakovredni izraelskim Judom? Se bodo lahko vrnili v vasi, iz katerih so bili izgnani leta 1948 in še mnogo let zatem? (Pomislimo na vas Iqrit: leta 1951 je vrhovno sodišče odločilo, da se vaščani lahko vrnejo in naselijo svoje domove. Toda vojaška vlada je našla izgovore, da zavrne njihovo vrnitev, in izraelska vojska je kasneje istega leta uničila celotno vas. ) Bo Izrael kmalu dobil krščanskega premierja? Ali predsednik države? Zgodovina, politika in realnost se odzovejo z velikim »ne«. Prebivalstvo Izraela je 20 % nejudov, poleg tega pa še na tisoče Rusov, Azijcev in Afričanov, tako Judov kot Nejudov. Vendar državni diskurz, politike in prakse vztrajajo predvsem pri izraelskem judovstvu. Enakost ga ne zanima. Potrebuje drugorazredne državljane, da bi bili to, kar so.
V vsaki situaciji zatiranja nekateri zatirani svojo jezo usmerijo proti zatiralcem. Nekateri pa ne. Namesto tega svojo frustracijo usmerjajo v svoje vrstnike, zatirane sostanovalce. Poskušajo izbrisati svojo preteklost v upanju, da jim bo prihodnost prinesla boljše življenje, novo realnost – in pogosto v tem procesu postanejo bolj rasistični kot njihovi najbolj zagrizeni sosedje. Kljub temu nas zgodovina opominja, da te projekcije nikoli ne bodo zares pomagale zatiranim. Njihovi zatiralci jih bodo še naprej videli kot tujce – ali v najboljšem primeru kot peto kolono, skupino, ki je nekoč spodkopavala lastno državo, ne da bi nikoli pridobila spoštovanja tistih, ki jim želijo služiti.
