Port Au Prince, Haiti – ugrabitve, nasilje tolp, trgovina z mamili, skorumpirana policija, goreče blokade cest.
Poročila iz najrevnejše države na zahodni polobli so dovolj, da odvrnejo najbolj pustolovskega popotnika.
Toda po mnenju varnostnih strokovnjakov in uradnikov iz mirovne misije Združenih narodov v Port-au-Princeu Haiti ni nič bolj nasilen kot katera koli druga država v Latinski Ameriki.
"To je velik mit," pravi Fred Blaise, tiskovni predstavnik policijskih sil ZN na Haitiju. »Port-au-Prince ni nič bolj nevaren kot katero koli veliko mesto. Lahko greste v New York in vas žepnijo in držite pod strelom. Enako velja za mesta v Mehiki ali Braziliji."
Negativna podoba Haitija je uničila njegovo gospodarstvo, katerega nekoč cvetoča turistična industrija je zdaj omejena predvsem na humanitarne delavce, pripadnike mirovnih sil in diplomate.
Toda podatki ZN kažejo, da bi lahko bila država med najvarnejšimi v regiji.
Po podatkih mirovne misije ZN je bilo lani na Haitiju 487 umorov ali približno 5.6 na 100,000 ljudi. Skupna študija ZN-Svetovna banka iz leta 2007 je ocenila, da je povprečna stopnja umorov na Karibih 30 na 100,000, pri čemer je Jamajka zabeležila skoraj devetkrat več umorov – 49 umorov na 100,000 ljudi – od tistih, ki so jih zabeležili ZN na Haitiju.
Leta 2006 je Dominikanska republika zabeležila več kot štirikrat več umorov na prebivalca kot Haiti – 23.6 na 100,000, po podatkih Srednjeameriškega observatorija za nasilje.
"Na Haitiju ni velike količine nasilja," trdi general Jose Elito Carvalho Siquiera, brazilski nekdanji poveljnik sil ZN na Haitiju. "Če primerjate stopnje revščine tukaj s tistimi v São Paolu ali drugih mestih, je tam več nasilja."
Mirovna misija ZN, znana kot Minustah, je prispela junija 2004, tri mesece po tem, ko so ameriške enote med oboroženim uporom odpeljale nekdanjega predsednika Jean-Bertranda Aristida v izgnanstvo v Afriko.
Dejanska začasna vlada, ki so jo podpirali ZN, Združene države, Francija in Kanada, je sprožila represivno kampanjo proti Aristidovim podpornikom, s čimer je sprožila dveletne puške v revnih četrtih Port-au-Princea med tolpami, haitijsko policijo in mirovne sile ZN.
Medtem je val ugrabitev dvignil napetosti, saj je Minustah v letih 1,356 in 2005 registriral 2006.
»Ugrabitve so šokirale vse, ker se v preteklosti niso zgodile,« pravi gospod Blaise. "Vseeno pa, če primerjaš število ugrabitev tukaj, mislim, da ni več kot kjerkoli drugje."
Lani se je varnost opazno izboljšala, saj se je število ugrabitev zmanjšalo za skoraj 70 odstotkov, kar je del splošne izboljšave varnosti pod predsednikom Renéjem Prévalom, ki je bil februarja 2006 izvoljen na pretresu. Toda v začetku tega meseca je na ulice v Port-au-Prince protestira proti povečanju ugrabitev. Po podatkih haitijske policije in policije ZN je bilo letos ugrabljenih najmanj 160 ljudi, poroča Reuters. V celotnem letu 2007 je bilo ugrabljenih 237 ljudi, piše v poročilu.
Aprila se je na ulice zbralo na tisoče ljudi in zahtevalo nižje cene hrane, po vsem svetu pa so pošiljali slike gorečih pnevmatik in protestnikov, ki metajo kamenje.
Kljub temu se v Port-au-Princeu zdaj le redko slišijo streli, napadi na tujce pa so redki. V zadnjih mesecih so bili leti letalske družbe American Airlines iz Miamija polni krščanskih misijonarjev.
Nekateri opazovalci pravijo, da je bilo nasilje običajno omejeno na nekaj slumov Port-au-Prince, tudi ko je bila nestabilnost najhujša.
"Če primerjate Haiti z Irakom, Afganistanom, Ruando, se niti ne pojavimo na enaki lestvici," pravi Patrick Elie, nekdanji obrambni minister, ki vodi vladno komisijo za morebitno ustanovitev novih varnostnih sil.
»Imeli smo burno zgodovino, za katero je značilna politična nestabilnost,« pravi g. Elie. "Toda razen vojne, ki smo jo morali voditi, da smo pridobili svobodo in neodvisnost od Francozov, Haiti nikoli ni poznal stopnje nasilja, primerljive s tistim, ki se je izvajalo v Evropi, v Ameriki in evropskih državah v Afriki in Aziji. .”
Viva Rio, brazilska skupina za zmanjševanje nasilja, ki je prišla na Haiti na zahtevo ZN, je marca 2007 uspela prepričati sprte tolpe v Bel Airu in sosednjih revnih četrtih v središču mesta, da se vzdržijo nasilja v zameno za mladinske štipendije. "To bi bilo v Riu nepredstavljivo," pravi Rubem Cesar Fernandes, direktor Viva Rio.
Za razliko od Brazilije, pravi, haitijske tolpe iz slumov niso vpletene v trgovino z mamili. "Trenutno je na Haitiju več zanimanja za mir kot vojna," pravi. »[T]u je ta predsodek, ki povezuje Haiti z nevarnostjo, predvsem v Združenih državah. Zdi se, da Haiti vzbuja strah belih Severnoameričanov."
Katherine Smith je ena Američanka, ki se ne boji. Mlada etnografinja prihaja sem od leta 1999, da bi raziskovala vudu, v revne soseske pa potuje z javnim prevozom.
"Najhujše, kar se je zgodilo, je bilo žeparjenje med karnevalom, a to se lahko zgodi kjer koli," je dejala gospa Smith. "Kako malo sem bil tarča, je izjemno, glede na to, kako viden sem."
Toda mnogi humanitarni delavci, diplomati in drugi tujci živijo za zidovi in žico concertina.
In razen emigrantov, ki prihajajo iz tujine, turizma skorajda ni. »To je tako frustrirajuće,« pravi Jacqui Labrom, nekdanja misijonarka, ki od leta 1997 organizira vodene oglede Haitija.
Pravi, da se uličnim demonstracijam zlahka izognemo in le redko povzročijo nasilje. »V 50-ih in 60-ih je Haiti učil Kubo, Jamajko, Dominikansko republiko, kako se ukvarjati s turizmom…. Če ne bi imeli tako slabega tiska, bi to naredilo veliko razliko."
csmonitor.com
