Posel je v razcvetu na ladjedelnici Aliaga v zahodni Turčiji, kjer se pet kopanih ladij za križarjenja razstavlja za prodajo odpadne kovine po pandemiji COVID-19, ki je skoraj uničila križarjenje.
Recikliranje ladij v Turčiji se izvaja v industrijski coni, ki je v državni lasti in je dana v najem zasebnim podjetjem. Dvorišča se nahajajo v Aliagi, približno 50 km severno od Izmirja na obali Egejskega morja, na območju, ki gosti veliko skupino težke industrije.
Območje recikliranja ladij je bilo prvič ustanovljeno z vladno uredbo leta 1976. Večina delavcev prvotno prihaja iz Tokata in Sivasa v vzhodni Turčiji in se je naselila v Aliagi. Na turških ladjedelnicah za recikliranje ladij se uporabljajo t.i način pristanka. Lok plovila je prizemljen na obali, medtem ko je krma še na plaži. Bloke nato dvigala dvignejo na izsušeno in neprepustno delovno površino. Dvorišča se ne zatečejo k gravitacijski metodi, torej spuščanju blokov v vodo ali na plažo.
Leta 2002 je Greenpeace poročal o slabih pogojih za zdravje delavcev in okolje na turških ladjedelnicah. Raziskovalci so ugotovili, da delavci niso bili ustrezno zaščiteni in da niso bili sprejeti ustrezni ukrepi za preprečevanje onesnaženja okolja. Kot odziv na mednarodne kritike je turška vlada uvedla nove postopke za upravljanje nevarnih odpadkov. Leta 2009 je platforma nevladnih organizacij za razbijanje ladij nadaljevala z novim poročilom o ravnanju z odpadki na nižji stopnji. Ugotovil je pomemben napredek, čeprav so pomisleki ostali povezani z nekaterimi tokovi odpadkov, kot so odlaganje težkih kovin in PCB.
Od takrat sta turška podjetja za recikliranje ladij in vlada še naprej izboljševali prakse v Aliagi, tako glede okoljskih kot družbenih standardov, vključno s prilagajanjem pravnega okvira mednarodnim okoljskim konvencijam. Dvorišča so odprla vrata neodvisnim raziskovalcem, svetovalcem in strokovnjakom. Poleg tega je sodelovanje z evropskimi vladami pri razstavljanju zastarelih ladij mornarice dodatno pripomoglo k izboljšanju praks. Naprednejša turška ladjedelnica so se pridružila Mednarodnemu združenju za recikliranje ladij (ISRA).
Nevladne organizacije in lokalne skupine za pravice delavcev, vključno s partnerjem platforme Istanbul Health and Safety Labor Watch (IHSLW), ostajajo na splošnejših razlogih zaskrbljene zaradi visoke stopnje nesreč in nizke ozaveščenosti o poklicnih boleznih na dvoriščih Aliaga. Tako kot v Južni Aziji je sindikalna organizacija v Aliagi še vedno šibka. Negativni vpliv metode pristanka na okolje je nedvomno tudi večji od recikliranja na popolnoma zaprtem območju.
Bolj napredna dvorišča v Aliagi so se prijavila za prihajajoče Seznam odobrenih obratov za recikliranje ladij v EU. Za uvrstitev na seznam EU so ladjedelnice predmet temeljite ocene njihove okoljske, zdravstvene in varnostne ter družbene uspešnosti, vključno z ravnanjem z nevarnimi odpadki na nižji stopnji. Leta 2018 sta bili dve ladjedelnici v Aliagi odobreni in vključeni na seznam EU.
Množičen izbruh COVID-19 na krovu potniških ladij je uničil velik del te nekoč donosne industrije.
Marca so ameriške oblasti izdale odredbo o plovbi za vse križarke, ki ostanejo na svojem mestu.
V petek je več deset delavcev odstranilo stene, okna, tla in ograje z več plovil na pomolu v Aliagi, mestu 45 km severno od Izmirja na zahodni obali Turčije. Še tri ladje se bodo pridružile tistim, ki jih že razstavljajo.
Turške ladjedelniške ladjedelnice so pred pandemijo običajno upravljale tovorne in kontejnerske ladje.
Onal je dejal, da je približno 2,500 ljudi delalo na dvorišču v skupinah, ki potrebujejo približno šest mesecev, da razstavijo polno potniško ladjo. Plovila so prispela iz Velike Britanije, Italije in ZDA.
Ladjedelnica namerava do konca leta povečati količino razstavljenega jekla na 1.1 milijona ton, s 700,000 ton januarja, je dejal.
Tudi ladijska nekovinska oprema ne gre v nič, saj so hotelski operaterji prišli na dvorišče kupiti uporabne materiale, je dodal.
