Tesne vezi s Francijo od osamosvojitve leta 1960, razvojem proizvodnje kakava za izvoz in tujimi naložbami so Slonokoščeno obalo uvrstile med najbolj uspešne tropske afriške države, vendar je niso zaščitile pred političnimi pretresi.
Decembra 1999 je vojaški udar - prvi v zgodovini Slonokoščene obale - strmoglavil vlado. Vodja Junte Robert Guei je očitno namestil volitve, ki so potekale konec leta 1999, in se razglasil za zmagovalca. Ljudski protest ga je prisilil, da se je umaknil in v osvoboditev pripeljal podprvaka Laurenta Gbagba. Slonokoščeni disidenti in nezadovoljni pripadniki vojske so septembra 2002 sprožili neuspešen poskus državnega udara. Uporniške sile so zavzele severno polovico države, januarja 2003 pa so jim pod okriljem mirovnega sporazuma Linas-Marcoussis podelili ministrska mesta v enotni vladi. Predsednik Gbagbo in uporniške sile so decembra 2003 po trimesečnem zastoju nadaljevali izvajanje mirovnega sporazuma, vendar so vprašanja, ki so sprožila državljansko vojno, na primer zemljiška reforma in razlogi za državljanstvo, ostala nerešena.
Volitve so bile končno leta 2010, prvi krog volitev pa je potekal mirno in na splošno velja za svobodne in poštene. Laurent Gbagbo je kot predsednik kandidiral proti nekdanjemu premierju Alassaneu Ouattari. Volilna komisija je 2. decembra 2010 razglasila, da je Ouattara na volitvah zmagal s 54% proti 46%. Večina preostalih svetovnih vlad je to deklaracijo podprla, vendar jo je ustavni svet, usklajen z Gbagbojem, zavrnil in nato napovedal, da so meje države zapečatene.
Predsedniške volitve so privedle do krize Slonokoščene obale 2010–2011 in do druge državljanske vojne Slonokoščene republike. Po mesecih neuspešnih pogajanj in občasnega nasilja je kriza vstopila v kritično fazo, saj so sile Ouattare prevzele nadzor nad večino države.
Do aprila 2011 so sile pro-Ouattara prodrle v Abidjan in spopadi med obema stranema na ravni ulic so privedli do zavzema Gbagba in razmere so se zdaj stabilizirale. Vendar številne vlade svojim državljanom še vedno odsvetujejo potovanje v Slonokoščeno obalo, čeprav na Slonokoščeni obali ostane več tisoč mirovnih sil ZN in nekaj sto francoskih vojakov, ki podpirajo prehodni proces.
Medmestno potovanje v Slonokoščeni obali je običajno bolj udobno kot potovanje v sosednje afriške države. Ceste so na splošno v dobrem stanju, avtobusne storitve pa sorazmerno sodobne. Slaba stran so zelo pogoste vojaške kontrolne točke, ki potovanju dodajo ure. Čeprav so postanki neprijetni, so ivoirski vojaki ponavadi precej profesionalni in ne motijo nefrancoskih zahodnih popotnikov. Vojaki v Gani na primer veliko pogosteje zahtevajo podkupnino kot v Slonokoščeni obali. Večina zahodnih vlad priporoča, da se njihovi državljani izognejo Slonokoščeni obali. To bi morali še posebej resno vzeti ljudje, ki potujejo s francoskimi potnimi listi. Odnos Ivoirskega vojaka do vas se bo zelo hitro spremenil, ko boste razložili, da niste Francoz.
UTB - Union de Transports de Bouake ponuja pogoste avtobuse do večine zanimivih destinacij. Njihove avtobusne postaje so v mestih splošno znane in so pol zaprte zgradbe, zato potovanje ni naglica.
Potovanje v Abidjanu je najboljše, če imate na voljo svoje vozilo. Ceste so za regijo precej dobre, vendar prometna pravila rutinsko kršijo, zlasti taksiji. Ni voznega pasu in semaforji so le predlogi. Zastoji se v času prometnih konic poslabšajo, nekateri sebični vozniki pa stvari poslabšajo z nezakonitimi in pogosto nepremišljenimi manevri. Odziv policije na to je smešen, saj ne morejo preganjati/kaznovati najhujših storilcev in pretresti ljudi, ki ne delajo nič narobe.
Taksiji so odličen in enostaven način za potovanje po Abidjanu. Samo poiščite avto oranžne barve in ga označite. Cene so zelo ugodne: 2-4 USD, odvisno od dolžine potovanja. Preden vstopite v taksi, se vedno pogajajte - ne uporabljajte števca, saj boste skoraj vedno plačali več.
KAJ VZETI IZ TEGA ČLANKA:
- Rebel forces claimed the northern half of the country, and in January 2003 were granted ministerial positions in a unity government under the auspices of the Linas-Marcoussis Peace Accord.
- President Gbagbo and rebel forces resumed implementation of the peace accord in December 2003 after a three-month stalemate, but issues that sparked the civil war, such as land reform and grounds for citizenship, remained unresolved.
- The majority of the rest of the world’s governments supported that declaration, but the Gbagbo-aligned Constitutional Council rejected it and then announced the country’s borders had been sealed.
