(eTN) – V zadnjem času se je število Afričanov, ki gredo v tujino, podvojilo. Po vsej celini, zlasti v Zahodni Afriki in Nigeriji, skoraj ni družine, ki ne bi zakonito ali nezakonito živela v tujini. Pravzaprav je postalo statusni simbol, če družinski član živi v tujini. V Zahodni Afriki in Nigeriji številne družine živijo predvsem od nakazil iz tujine.
Dejansko prispevki teh ljudi v gospodarstvo njihovih držav, zlasti nakazila, rastejo iz dneva v dan. Na primer, poročilo, ki ga je nedavno objavila Centralna banka Nigerije (CBN), kaže, da so Nigerijci v diaspori samo v prvi polovici letošnjega leta nakazali 8 milijard dolarjev. Do decembra 2007 naj bi se ta številka podvojila.
Pred desetletji so Afričane prosili ali vabili, da bi potovali v tujino, da bi pridobili zahodno izobrazbo. Tako je bilo v letih pred in po osamosvojitvi, ko so nove države, ki so potrebovale delovno silo za vodenje svojih zadev, ponujale štipendije bistrim mladim Afričanom.
Danes se je trend spremenil. Vrata v zahodni svet niso več prerogativ izobraženih Afričanov, ampak vsakogar, ki si lahko privošči plačilo vozovnice. Po vsej zahodni Afriki je splošno znano, da denar in bogastvo ne rasteta na evropskih ulicah, ampak obilo priložnosti, ki jih v Afriki primanjkuje tako za usposobljene kot za nekvalificirane Afričane. Težke gospodarske razmere so namreč glavni dejavnik, ki mnoge mlade Afričane spodbuja k selitvi za vsako ceno in nekaj, ki jim je uspelo, živi bolje kot tisti doma.
Od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja so se nekvalificirani Zahodni Afričani v velikem številu prostovoljno selili v Evropo zaradi gospodarskih razlogov, pri čemer so bile izbirne destinacije Španija, Italija in Malta. To je poleg tistih, ki so bili razseljeni zaradi vojne in krize v krajih, kot so Liberija, Sierra Leone in nedavno v Slonokoščeni obali.
Mnogi od teh popotnikov, ki si ne morejo zagotoviti vizumov neposredno na veleposlaništvih zahodnih držav, se zdaj obračajo v puščavo in morje. Ker tvegajo vse, menijo, da jih Evropska unija po schengenski ureditvi ne želi, zato njihove vlade ne morejo zagotoviti osnovnih življenjskih potrebščin. Zaradi tega so se odločili preseliti se v države, za katere menijo, da imajo enake pogoje za vse, ki si upajo sanjati.
Novo skupino priseljencev, moških in žensk, sestavljajo slabo usposobljeni mizarji, zidarji, mehaniki in nekateri brez kakršne koli poklicanosti. Po podatkih nigerijskega veleposlaništva v Španiji jih od 18,000 tamkajšnjih Nigerijcev skoraj 10,000 ne zna niti brati niti pisati angleščine, uradnega jezika Nigerije, ker nikoli niso imeli nobene oblike izobraževanja. Enako velja za Gano, Senegal, Mali in Kamerun, ki so glavne države, ki ustvarjajo nezakonite priseljence v zahodni Afriki.
Številni afriški priseljenci, ki danes veljajo za varnostno tveganje za Evropo, so ljudje, ki so prebili težko pot v Evropo. Toliko so plačali za pridobitev vizumov ali pa vstopali po raznih cestah in morskih poteh. Da bi se odpravili na to potovanje, so mnogi prodali svoje nepremičnine ali vzeli posojila, ki jih je treba odplačati ob določenem času. Neodplačevanje posojil je pogosto pomenilo hude posledice za njihove družine doma. Da bi se izognili tej nevarnosti, so priseljenci pogosto prisiljeni v tisto, kar se v Afriki imenuje 'fast lane'; kriminalne dejavnosti, prostitucija in trgovanje s trdimi drogami.
Te ilegalne priseljence, neizobražene in večinoma brez poklica, se težko integrirajo. Soočajo se z jezikovnimi in kulturnimi težavami, kar otežuje integracijo, če ne celo onemogoča.
Kljub grožnji z zaporom, rasizmu, kulturnim oviram in statusu drugorazrednega državljana v nekaterih državah v tujini so mnogi še vedno kljubovalni in se podajajo na pot izboljšanja svojega gospodarskega stanja.
Migracije Afričanov na tisoče povzročajo zaskrbljenost v Evropski uniji. Trend je postal problem volilnih kampanj, saj nekatere stranke predlagajo strožje ukrepe za zajezitev poplave priseljencev.
Govorice, ki krožijo, da več patruljnih čolnov namerno cilja in potaplja čolne ilegalnih priseljencev, da bi jim preprečili, da bi prišli v Evropo, pa tudi nedavno razkritje brutalnosti afriških otrok na Kanarskih otokih ne moreta rešiti problema. Poleg tega, da bo škodila ugledu EU kot verodostojnega telesa, bo dvignila vložke, da si bodo ljudje upali na pot.
Z neuspehom omenjenega je EU znova okrepila pritisk na Libijo in Maroko, naj bo strožja do zaznanih afriških migrantov, tako da jih maltretira in jih odvrača od potovanja skozi puščavo in v Evropo.
Medtem ko Maroko v večini primerov zavrača deportacijo večinoma Nigerijcev, Libija kljub svojemu stališču panafriizma še naprej neselektivno deportira Afričane. Obstajajo jasni dokazi o surovem ravnanju z afriškimi migranti, pri čemer so jih libijska varnostna služba in navadni Libijci zaprli v velike vreče in vreče ter jih odvrgli v Sredozemsko morje.
Za varnejšo Evropo je treba tem kategorijam ljudi zagotoviti zaposlitev in pomoč, da bi jih privabili, da bi storili kazniva dejanja po vsej Evropi. Podobno bi bilo treba omiliti schengensko vizumsko zahtevo, če Evropa želi, da bi bili priseljenci, ki prihajajo iz Afrike, pod manjšim pritiskom.
Kakor koli že, usposobljeni ali neusposobljeni, so nekateri najboljši možgani in umi zapustili celino v iskanju boljšega življenja v tujini in s tem ustvarili praznino v vseh slojih naših človeških prizadevanj.
Afriški voditelji so odgovorni za ogromen beg človeškega kapitala v tujino. Ni dvoma, da je življenje v Afriki grdo, kratko in surovo. Politična stabilnost, varnost življenja in lastnine, prvovrstna infrastruktura, priložnosti za uresničitev sanj so nekatere od stvari, ki Afričane privlačijo v Evropo, Ameriko in Azijo.
Zagotavljanje ugodnega okolja ne bi samo zaustavilo plimovanja, ampak tudi spodbudilo Afričane v diaspori, da se vrnejo domov in začrtajo celino do večjih višin.
[Lucky George je eturbonews veleposlanik v Nigeriji in založnik www.travelafricanews.com. Je tudi dobitnik nagrade Evropske komisije 2006 Lorenzo Natali za novinarje, ki poročajo o človekovih pravicah in demokraciji.]
