Turisti pomagajo rešiti tasmanskega hudiča

Sprehajalci združujejo moči z naravovarstveniki, da bi pomagali vrniti tasmanskega hudiča z roba izumrtja. V edinstvenem turističnem eksperimentu bodo gostje na vodenih sprehodih po oddaljenem deževnem gozdu Tarkine v Tasmaniji pomagali znanstvenikom slediti lokalnim populacijam najbolj ikoničnega bitja avstralske otoške države z zbiranjem podatkov iz 45 kamer za zaznavanje gibanja, nameščenih ob poteh.

Največji preživeli mesojedi vrečar na svetu je endemičen za Tasmanijo in neokrnjena divjina v severozahodnem kotu otoka je eno zadnjih območij, ki jih ni dotaknil agresiven obrazni rak, ki je v 80 letih izbrisal skupno število hudičev za več kot 15 %. . Žival velikosti majhnega psa z močnimi čeljustmi naj bi živela samo v suhem, obalnem ali odprtem gozdu. Toda odkritje uspešne populacije brez bolezni v gostem deževnem gozdu Tarkine ponuja znanstvenikom novo dragoceno priložnost za preučevanje njihovega vedenja v naravi in ​​boljše razumevanje širjenja bolezni.

»V nasprotju s splošnimi domnevami že leta vemo, da v deževnem gozdu živijo hudiči, in zdaj imamo dokaz,« je dejal Mark Davis, lastnik Tarkine Trails, čigar vodniki so pridobili slike prvih dveh mesecev. od kamer, ki jih bodo še naprej servisirali s spominskimi karticami in baterijami skozi vse leto. »Vsaka posamezna kamera, ki smo jo postavili, je ujela slike hudičev in nobena ni kazala znakov tumorske bolezni na obrazu, kar je veliko olajšanje. Skupaj z našimi sprehajalci naši vodniki delujejo kot terenski raziskovalci, kjer je bilo doslej raziskovanje predrago.«

Desetletje trajajoči projekt Tarkine Devil financira tasmanska vlada kot del širšega programa reševanja, ki se je začel leta 2003 in vključuje vzrejo imunskih živali v ujetništvu, upravljanje habitatov in laboratorijske raziskave bolezni. Bolezen hudičevega obraznega tumorja, ki je bila prvič ugotovljena leta 1996, povzroča izrastke okoli ust, ki živali ovirajo pri hranjenju, tako da sčasoma umre od lakote. Skrivnostna in redka oblika nalezljivega raka naj bi se širila prek hudičev, ki se grizejo med prerivanjem za hrano.

Do poznih devetdesetih let so bili tasmanski hudiči pogosto najdeni po vsem otoku. Toda zaradi nezakonitega vnosa rdeče lisice, povečanega števila prometnih nesreč in hitrega širjenja obraznega raka je njeno število padlo na samo 1990, pri čemer je bila vrsta leta 10,000 razglašena za ogroženo. Hudiča, ki je nekoč veljal za grožnjo živini in cenjen zaradi kože, je šele uradna zaščita leta 2008 preprečila, da bi ga lovili do izumrtja – usoda, ki je že leta 1941 doletela njegovega bližnjega sorodnika, tasmanskega tigra (ali tilacina).