Mednarodno kazensko sodišče (ICC) v Haagu bo obtožilo sudanskega predsednika Omarja Hassana al-Bashirja, ki ga je širok del borcev za človekove pravice iz vzhodne Afrike in preostale celine sprejel z aplavzom.
Pretekli konflikt arabskega severa z afriškim južnim Sudanom, v katerem naj bi milice in kartumske enote hudo kršile človekove pravice, je takrat terjal milijone nedolžnih afriških življenj. Samo enkrat, ko ga je Sudanska ljudska osvobodilna vojska vojaško zaustavila in ga prisilila v izpogajani mirovni sporazum, se je Baširjeva pozornost nato maščevalno usmerila na Darfur, kjer so njegovi nasilniki zagrešili še več genocidov. In spet so te zločine proti človeštvu izvedle in podprle njihove arabske morilske milice, ki jih je režim oborožil, uničil in spustil na nemočne afriške ženske in otroke.
Čeprav se Bashir najverjetneje ne bo pojavil na sodišču, medtem ko bo ostal vodja režima, se pričakuje, da ga bodo sčasoma ujeli in se pojavil na Mednarodnem kazenskem sodišču, kjer se bo lahko pridružil vrstam drugih vojnih zločincev, ki so obtoženi ali že sodijo.
Poteza medtem daje tudi upanje, da bo Mednarodnemu kazenskemu sodišču uspelo narediti tisto, kar Varnostnemu svetu ZN ta teden znova ni uspelo z zimbabvejskim predsednikom Robertom Mugabejem.
Kitajska, ki mimogrede prav tako podpira Baširja, skoraj brezpogojno v zameno za skoraj vso sudansko nafto in druge trgovinske ugodnosti ter naj bi kršila embargo ZN na orožje z dobavo kartumskemu režimu, medtem ko je Rusija spet izpostavljena podpori kriminalnemu režimu ob prepričljivih dokazih svojih zločinov zaradi političnih in gospodarskih koristi.
Kitajska, ki nima demokratičnih referenc, in Rusija, ki ima zelo omejene demokratične reference, sta se ločili od civiliziranih družb z uporabo veta pri glasovanju v Varnostnem svetu v podporo Mugabejevemu morilskemu režimu.
Vendar pa lahko ICC neodvisno izda naloge za prijetje Mugabeja in njegovih ključnih prevarantov, kar bi jim dejansko prepovedalo potovanje v tujino, kjer bi jih nato lahko aretirali in izročili sodišču v Haagu za sojenje.
Tudi enostranske sankcije Zahoda so še vedno izvedljiva možnost, vključno z nekaterimi opozorili Mugabejevim najbližjim zaveznikom v sosednjih državah, da bi jih prisilili, da pospešijo lastno posredovanje za rešitev krize, razen če tudi sami želijo biti imenovani in osramočeni.
Sudanski razvoj služi tudi kot opozorilo drugim režimom, kot je tisti v Burmi, da njihova ura teče navzdol in da bo pravica, čeprav pogosto počasna in zamudna, na koncu zagotovo prišla.
