Geoff Hann se je pred tremi leti na potovanju po osrednjem Afganistanu znašel med vojaškimi poveljniki.

Svojo skupino je vodil mimo ene bojne milice, da bi se soočil z drugo na nasprotni strani reke. Na srečo so bili ti vojskovodji prijazni, pravi. Vendar se ne izkaže, da so vsi.

Takšna srečanja so, pravi Hann, le del izkušenj – in del »zabave« – potovanja s Hannovo agencijo Hinterland Travel s sedežem v Združenem kraljestvu.

Ko vstopijo na vojna območja, prečkajo kontrolne točke in naletijo na kraje politične nestabilnosti, pridejo ti popotniki močno oboroženi – s kamerami, vodniki, zemljevidi in turističnimi vodniki.

Prav turizem navidez »temne« sorte – ki se izrazito razlikuje od svojega sonca in peska – je tisti, zaradi katerega se popotniki na Bližnji vzhod ne odpravljajo le kljub vojni in konfliktom, ampak včasih tudi zaradi njih.

Priča o škodi, ki so jo povzročile rakete na severu in jugu Izraela, obisk prizorišča napadov s strupenim plinom v severnem Iraku in ogled zgradb v Bejrutu, prežetih s kroglami, so le vzorci verjetno »temnih« turističnih znamenitosti Bližnjega vzhoda – krajev, povezanih z na nek način s smrtjo, uničenjem, konfliktom ali vojno.

»Ti kraji so nedvomno privlačni, manj znano pa je, zakaj ljudi morda privlačijo – ali je to, da bi bili priča vojni skozi nekakšno grozljivo fascinacijo ali da bi poskušali iz nje pridobiti globlje razumevanje ali pomen. . To je res velika težava,« pravi prof. Richard Sharpley, vodja turizma na Univerzi v Lincolnu.

Udeleženci iz zaledja, pravi Hann, v prvi vrsti iščejo nekaj »drugačnega in zanimivega«. Potujejo v Irak, Afganistan, jugovzhodno Turčijo in Iran zaradi zgodovine, arhitekture in kulture teh bližnjevzhodnih destinacij. Ne moti jih občasnega elementa nevarnosti. Ni pa nujno, da so iskalci vznemirjenja. Pridejo, da se »na lastne oči prepričajo« o tem, kar mediji tako močno pokrivajo in po mnenju mnogih skeptičnih Zahodnjakov včasih napačno predstavljajo.

"Obstajajo turistične skupine in turisti, ki gredo v kraje, kot sta Afganistan in Irak, da bi se približali temu, kar se tam dogaja – zdaj je to morbidna fascinacija nad vojno," pravi prof. John Lennon, avtor knjige Dark Tourism in režiser Centra za razvoj potovanj in turizma Moffat.

Medtem ko organizatorji potovanj navajajo solidarnost in intelektualno radovednost kot glavno pritegnitev, akademiki ugotavljajo, da je morda »grozljivo« zanimanje za smrt, potreba po potešitvi »žeje po okusu vojne«, pravi Lennon, ki turiste žene na mesta, povezana z uničenjem. ali konflikt.

»To je vrsta človeškega okusa po dotiku smrti – približevanju smrti. In to je neposrednost. Skoraj tako, kot da ni dovolj, da se je to zgodilo pred 10 ali 20 leti."

Nekaj dni po razglasitvi premirja v zadnji libanonski vojni med Izraelom in Hezbolahom je počitniško naselje Kibbutz Gonen na severu Izraela začelo ponujati oglede krajev, ki so jih zadeli rakete Katushya. Tuji turisti in Izraelci iz središča države, ki vplivov vojne niso doživeli v enaki meri kot njihovi severni kolegi, so prišli »na lastne oči videti« škodo, ki jo je povzročila vojna.

»Vse so videli na televiziji, v novicah. Toda ljudje so bili radovedni, da bi to videli na lastne oči – da bi jim pomagali razumeti,« pojasnjuje direktor marketinga Gonena Ori Alon in ugotavlja, da so mnogi odšli z obiska z olajšanjem.

V primerjavi z dramatičnimi podobami v novicah so obiski »zmanjšali škodo«. Stanje je bilo grozno, a ne tako grozno, kot se je zdelo po televiziji, pravi.

V prvem mesecu po vojni je izraelski turistični vodnik Amnon Loya vodil turiste mimo poškodovanih hiš v Qiryat Shmonahu. Tam so se turisti imeli priložnost pogovarjati s prebivalci območja in vojaki. Psihološko so to morali videti na lastne oči, pojasnjuje, zaradi solidarnosti, zaprtosti in radovednosti ter da bi razumeli realnost situacije.

"Če udobno sedite doma in gledate televizijo, se sprašujete, ali je vojna dejansko v vaši državi ali ne," pravi Loya.

Medtem ko so izleti Katushya zamrli, se lahko danes turisti odpravijo v južno izraelsko mesto Sderot, da bi bili priča škodi, ki so jo povzročile rakete Qasam, izstreljene iz bližnje Gaze.

Bina Abramson iz medijskega centra Sderot pravi, da prebivalci teh raket živijo v nenehnem strahu in da je predvsem iskanje dejstev in solidarnost, ne pa dejavnik vznemirjenja, ki privablja turistične skupine in obiskovalce.

Potovanja so na splošno lahko povezana s konflikti, vendar so bolj osredotočena na solidarnost, politiko ali ugotavljanje dejstev.

Turistični vodnik Eldad Brin v svoji študiji o politično usmerjenem turizmu v Jeruzalemu piše o potovanju po Izraelu iz leta 2003, ki je bil prvorojen, na temo »Mir in politika«, ki je udeležence popeljalo v jeruzalemsko kavarno, ki je bila nekaj mesecev prej žrtev terorističnega napada, in poudarja nestanovitno politično vzdušje v mestu.

Udeleženci skupine za alternativni turizem s sedežem v Betlehemu lahko obiščejo porušene palestinske hiše, begunska taborišča, ločitveno pregrado in se srečajo s palestinskimi in izraelskimi mirovnimi aktivisti in organizacijami.

Izvršni direktor Rami Kassis pravi, da je namen izletov turistom izpostaviti edinstveno politično, družbeno in zgodovinsko realnost v regiji – "odpreti jim oči za trpljenje palestinskega ljudstva" in obiskovalcem pomagati razviti lastne ideje o razmerah, namesto da bi se zanašali na pristranske informacije in medije.

Toda kot simboli konflikta in celo kot omejevanje življenj ljudi, se takšna mesta zagotovo lahko štejejo za del temnega turističnega trenda, pravi Sharpley.

"Privlačnost bi bila verjetno, da bi ljudje šli skoraj po zagotovilo o varnosti in svobodi lastnega življenja," pravi.

Mnogi zahodnjaki živijo v razmeroma varnih družbah, ki niso naklonjene tveganju, zaščitene so pred smrtjo in neposrednim vplivom vojne, pravi.

"Kockanje s smrtjo" je eden od načinov za opis te oblike turizma, pravi Sharpley, pri kateri je del privlačnosti postavljati se v položaj nevarnosti ali tveganja – potencialno soočiti se s smrtjo. S tega vidika bi lahko turneje po vojnih območjih veljale za najnovejše v ekstremnih športih.

Čeprav Hinterland vodi turiste na območja, ki nosijo potovalna opozorila – zaradi česar so udeleženci včasih popolnoma nezavarovani zaradi vojne in terorizma – Hann pravi, da se skupina ne trudi poiskati »temnih« znamenitosti. Prav tako njeni udeleženci – ki so običajno stari od 40 do 70 let – ne iščejo nevarnosti ali vznemirjenja.

Pravzaprav 69-letna svetovna popotnica in britanka Margaret Whelpton pravi, da nikoli ne bi mogla uživati na turnejah po Zaledju, če bi se zavedala kakršne koli nevarnosti.

Whelptonova, ki je potovala v Libanon, Sirijo, Irak, Jordanijo, Iran in Afganistan, pravi, da sta konflikt ali nasilje, povezano z določenimi območji – na primer plošča, ki jo je videla v hotelu v Islamabadu v spomin na umor več novinarjev dve leti prej – preprosto del preteklosti.

"Zgodovina," pravi. Ničesar se ni treba bati.

To pa ne pomeni, da zaledje ne naleti na »zamečkana« območja ali na videz temne znamenitosti.

Na turneji po severnem Iraku je Hinterland udeležence popeljal v Halabjo, mesto napada s strupenim plinom med iransko-iraško vojno leta 1988. Ob drugi priložnosti so obiskali zapor v Sulaymaniji, kjer so mučili Kurde.

Nič drugače, pravi Hann, kot obisk koncentracijskega taborišča Auschwitz.

Medtem ko je dejavnik, ki se prepričajte sami, vsekakor privlačen, akademiki, kot sta Lennon in Sharpley, pravijo, da je trend povezan s starodavnim, neločljivim zanimanjem za smrt in vojno.

"Mogoče malo krvoločnosti," pojasnjuje Sharpley.

Fascinacija nad "temno stranjo človeške narave," pravi Lennon.

Navsezadnje se ljudje želijo dotakniti lukenj od krogel, morda začutiti nevarnost in spoznati te bojne vojskovodje, vse zase.

Za več poročil o turizmu na Bližnjem vzhodu iz The Media Line obiščite njihovo spletno stran www.themedialine.org.