There is no widespread tsunami threat in Puerto Rico, different from first reported by some media. However a local threat could be possible. A strong 6.5-magnitude earthquake struck at sea off the Puerto Rican coast at a shallow depth of less than 30 km early on Monday, the US Geological Survey reports.
Potres je stresel približno 56 km od severne obale otoka. Glavno mesto San Juan, kjer živi 400,000 ljudi, se nahaja na isti strani otoka.
O takojšnjih poškodbah ali škodi ne poročajo. Turistična industrija je na tem delu otoka obsežna. Pacifiški center za opozarjanje pred cunamiji je dejal, da bi potres lahko sprožil lokalni cunami, vendar ni nevarnosti za obsežen cunami.
Potres v Portoriku v ponedeljek se je zgodil skoraj natanko 4 leta po tem, ko je močan potres z magnitudo 7.0 opustošil še en karibski otok – Haiti.
Nesreča leta 2010 je vzela več kot 100,000 življenj in povzročila humanitarno katastrofo v državi, ki ostaja ena najrevnejših na svetu.
Seizmotektonika karibske regije in bližnje okolice
Velika raznolikost in kompleksnost tektonskih režimov je značilna za obod karibske plošče, ki vključuje najmanj štiri glavne plošče (Severna Amerika, Južna Amerika, Nazca in Cocos). Nagnjena območja globokih potresov (območja Wadati-Benioff), oceanskih jarkov in lokov vulkanov jasno kažejo na subdukcijo oceanske litosfere vzdolž robov Karibske plošče Srednje Amerike in Atlantskega oceana, medtem ko seizmičnost skorje v Gvatemali, severni Venezueli in Kajmanih Greben in Kajmanski rov nakazujeta preoblikovano prelomno in razcepno tektoniko bazena.
Ob severnem robu karibske plošče se severnoameriška plošča premika proti zahodu glede na karibsko ploščo s hitrostjo približno 20 mm/leto. Gibanje je prilagojeno več večjim transformacijskim prelomom, ki segajo proti vzhodu od Isla de Roatan do Haitija, vključno z prelomom Swan Island in prelomom Oriente. Ti prelomi predstavljajo južno in severno mejo Kajmanskega jarka. Nadalje proti vzhodu, od Dominikanske republike do otoka Barbuda, relativno gibanje med severnoameriško ploščo in karibsko ploščo postaja vse bolj zapleteno in se delno prilagaja skoraj ločno vzporedni subdukciji severnoameriške plošče pod karibsko ploščo. Posledica tega je nastanek globokega Portoriškega jarka in območja potresov z vmesnim žariščem (globina 70–300 km) znotraj subducirane plošče. Čeprav se domneva, da je cona subdukcije v Portoriku sposobna povzročiti meganarivni potres, v preteklem stoletju ni bilo takih dogodkov. Zadnji verjeten dogodek med ploščami (narivni prelom) se je tukaj zgodil 2. maja 1787 in so ga močno občutili po celem otoku z dokumentiranim uničenjem po vsej severni obali, vključno z Arecibom in San Juanom. Od leta 1900 sta bila dva največja potresa, ki sta se zgodila v tej regiji, potres M4 Samana 1946. avgusta 8.0 v severovzhodni Hispanioli in potres M29 v prehodu Mona 1943. julija 7.6, oba pa sta bila plitva potresa z narivno prelomnico. Pomemben del gibanja med severnoameriško ploščo in karibsko ploščo v tej regiji pokriva vrsta levostranskih zdrsnih prelomov, ki razpolovijo otok Hispaniola, zlasti Septentrionski prelom na severu in Enriquillo-Plantain Garden Fault na jugu. Dejavnost v bližini sistema Enriquillo-Plantain Garden Fault je najbolje dokumentirana z uničujočim zdrsnim potresom M12 na Haitiju 2010. januarja 7.0, z njim povezanimi popotresnimi sunki in primerljivim potresom leta 1770.
Pomika se proti vzhodu in jugu, mejna krivulja plošče zavije okoli Portorika in severnih Malih Antilov, kjer je vektor gibanja plošče Karibske plošče glede na plošče Severne in Južne Amerike manj poševno, kar ima za posledico aktivno tektoniko otoškega loka. Tu se plošči Severne in Južne Amerike potopita proti zahodu pod karibsko ploščo vzdolž jarka Malih Antilov s hitrostjo približno 20 mm/leto. Zaradi te subdukcije obstajajo tako vmesni žariščni potresi znotraj podrtih plošč kot veriga aktivnih vulkanov vzdolž otoškega loka. Čeprav Mali Antili veljajo za eno najbolj potresno aktivnih regij na Karibih, je bilo le nekaj teh dogodkov v zadnjem stoletju večjih od M7.0. Na otoku Guadeloupe je bil 8. februarja 1843 eden največjih potresov, ki se je zgodil v tej regiji, s predlagano magnitudo, večjo od 8.0. Največji nedavni potres srednje globine, ki se je zgodil vzdolž loka Malih Antilov, je bil 29. novembra 2007 potres M7.4 Martinique severozahodno od Fort-De-Francea.
The southern Caribbean plate boundary with the South America plate strikes east-west across Trinidad and western Venezuela at a relative rate of approximately 20 mm/yr. This boundary is characterized by major transform faults, including the Central Range Fault and the Boconó-San Sebastian-El Pilar Faults, and shallow seismicity. Since 1900, the largest earthquakes to occur in this region were the October 29, 1900 M7.7 Caracas earthquake, and the July 29, 1967 M6.5 earthquake near this same region. Further to the west, a broad zone of compressive deformation trends southwestward across western Venezuela and central Columbia. The plate boundary is not well defined across northwestern South America, but deformation transitions from being dominated by Caribbean/South America convergence in the east to Nazca/South America convergence in the west. The transition zone between subduction on the eastern and western margins of the Caribbean plate is characterized by diffuse seismicity involving low- to intermediate-magnitude (M<6.0) earthquakes of shallow to intermediate depth. The plate boundary offshore of Colombia is also characterized by convergence, where the Nazca plate subducts beneath South America towards the east at a rate of approximately 65 mm/yr. The January 31, 1906 M8.5 earthquake occurred on the shallowly dipping megathrust interface of this plate boundary segment. Along the western coast of Central America, the Cocos plate subducts towards the east beneath the Caribbean plate at the Middle America Trench. Convergence rates vary between 72-81 mm/yr, decreasing towards the north. This subduction results in relatively high rates of seismicity and a chain of numerous active volcanoes; intermediate-focus earthquakes occur within the subducted Cocos plate to depths of nearly 300 km. Since 1900, there have been many moderately sized intermediate-depth earthquakes in this region, including the September 7, 1915 M7.4 El Salvador and the October 5, 1950 M7.8 Costa Rica events. The boundary between the Cocos and Nazca plates is characterized by a series of north-south trending transform faults and east-west trending spreading centers. The largest and most seismically active of these transform boundaries is the Panama Fracture Zone. The Panama Fracture Zone terminates in the south at the Galapagos rift zone and in the north at the Middle America trench, where it forms part of the Cocos-Nazca-Caribbean triple junction. Earthquakes along the Panama Fracture Zone are generally shallow, low- to intermediate in magnitude (M<7.2) and are characteristically right-lateral strike-slip faulting earthquakes. Since 1900, the largest earthquake to occur along the Panama Fracture Zone was the July 26, 1962 M7.2 earthquake.
