Po poročanju japonskih medijskih virov je Kitajska kot soseda držav, ki objemajo reko Mekong v Indokini, že dolgo zainteresirana za to regijo, vendar so ZDA v zadnjem času razvile vse večje zanimanje tudi za to regijo.
Zato bi morala Japonska izkoristiti to priložnost in v tesnem sodelovanju s Kitajsko in Združenimi državami podpreti razvoj regije.
Voditelji petih držav reke Mekong na Japonskem in v jugovzhodni Aziji-Kambodži, Laosu, Mjanmaru, na Tajskem in v Vietnamu-so se 6. in 7. novembra sestali v Tokiu na svojem prvem srečanju na vrhu Japonsko-Mekong.
Tokijska deklaracija, sprejeta na vrhu, vključuje podporne ukrepe Japonske, vključno z razvojem distribucijskega omrežja, ki povezuje proizvodna območja in industrijska središča, razpršena po vsej regiji, ter širitev pomoči na področju varstva okolja.
Japonska in Kitajska sta se borila za vpliv, ko gre za razvoj območja Mekong, pri izvajanju lastnih načrtov glede izgradnje prometnih koridorjev z gradnjo cest, mostov in predorov.
Kitajska je zagotovila pomoč za program gospodarskega koridorja sever-jug, ki zajema območje, ki se razteza od kitajske province Yunnan na severu do Tajske na jugu.
Japonska je na drugi strani zagotovila uradno razvojno pomoč za izgradnjo programa gospodarskega koridorja vzhod-zahod, ki zajema območje Indokine, in programa južnega gospodarskega koridorja, ki povezuje Bangkok s Ho Ši Minom.
Uporaba kopenskih poti, kot je gospodarski koridor vzhod-zahod, bi lahko precej skrajšala čas prevoza blaga v primerjavi s pošiljanjem po morju po ožini Malacca.
Vendar pa je za uresničevanje nemoteno delujočega prometnega koridorja treba odpraviti ovire, predvsem to, da bo treba poenoteti in racionalizirati carinske in karantenske postopke na mejah.
Zato v skupni izjavi na vrhu velja, da je pomembno izboljšati osnovno infrastrukturo držav Mekong, ne le v smislu strojne opreme, kot so ceste, ampak tudi programske opreme, kot je nadzor na mejah.
Japonska bi morala poudariti svojo podporo preoblikovanju takih institucij in usposabljanju carinskega in karantenskega osebja.
Japonska in Kitajska sta državam Mekonga v svojih okvirih zagotavljali razvojno pomoč. Toda za zagotovitev prevoza blaga in ljudi brez težav po treh ključnih koridorjih je treba vzpostaviti skupna pravila, ki zajemajo njihovo uporabo.
V ta namen je pomembno, da se „Japonsko-kitajski forum za dialog o politiki Mekonga“, ki sta ga leta 2008 ustanovila Tokio in Peking, uporabi za izmenjavo mnenj o prihodnjih politikah regije Mekong za zaščito razvoja in stabilnosti regije.
Pomembno je tudi sodelovanje z ZDA. Uprava ameriškega predsednika Baracka Obame je dala velik pomen krepitvi svojih vezi z azijskimi državami.
Julija so ZDA imele prvo ministrsko srečanje s štirimi državami Mekonga na Tajskem-Mjanmar je bil edini narod, izključen iz foruma.
Da bi rešila razmere v Mjanmaru, je Obamova administracija revidirala politiko prejšnje uprave, ki je samo za gospodarske sankcije, in hunti sporočila, da je pripravljena izboljšati odnose z državo.
Kitajska povečuje svoj vpliv na Mjanmar, Laos in Kambodžo, pri čemer je gospodarsko pomoč uporabljala kot strateško orodje.
Zaskrbljenost Washingtona zaradi potez Pekinga naj bi bil ključni razlog, da so ZDA sprejele politiko sodelovanja z Mjanmarom.
Ker Japonska gradi odnos sodelovanja s Kitajsko, mora sodelovati tudi z Združenimi državami na način, ki spodbuja ugoden izid za vse strani.
