Ovire in grožnje, s katerimi se soočajo turistične industrije Južne Azije, Srednje Azije in Vzhodne Evrope

Turistična raziskava z naslovom "Ovire in grožnje, s katerimi se soočajo turistične industrije Južne Azije, Srednje Azije in Vzhodne Evrope", ki jo je izvedla Regionalna pobuda (TRI), je pokazala, da države Južne Azije, Srednje Azije in Vzhodne Evrope potrebujejo nekaj takojšnjih ukrepov ustrezne vlade za upravljanje nevarne rasti množičnih turističnih projektov s tujimi naložbami v krhkih deželah teh regij. Takojšnje ukrepanje je potrebno tudi za čim večjo vključitev dveh glavnih deležnikov turistične industrije v oblikovanje in izvajanje politike, ki sta ustrezni lokalni skupnosti (turistične organizacije v skupnosti itd.) in organizatorji potovanja, ki dejansko ustvarjata prihodke od turizma za te države.

Raziskava je bila izvedena z vprašalniki, intervjuji o ozadju in priporočili, prejetimi od organizatorjev potovanj, nevladnih organizacij, turističnih organizacij v skupnosti in drugih deležnikov Šrilanke, Nepala, Indije, Irana, Pakistana, Tadžikistana, Kirgizistana, Uzbekistana in Armenija. Raziskavo je koordiniral Agha Iqrar Haroon, nekdanji svetovalec ministrstva za turizem pakistanske vlade in predsednik regionalne pobude
(TRI), poročilo pa je pregledal g. Vladimir M. Grigoryan, izvršni direktor potovalne agencije DA Tours Armenija.

Priporočila te raziskave tudi kažejo, da Svetovna turistična organizacija ZN (UNWTO) bi moral deliti poročila ministrskih srečanj projekta Silk Road z drugimi deležniki turistične industrije teh držav, da bi lahko zasebni sektor vedel in razumel, katere so glavne ovire na poti do turistom prijaznih vizumskih režimov med temi državami in predlagati rešitve za ublažitev situacije.

Med priporočili je tudi uvedba turizma kot predmeta v učne načrte srednješolskega izobraževanja in zakonodaja za sodelovanje žensk v turistični industriji.

Lahko omenimo, da sta sinopsis in načrt te raziskave temeljila na priporočilih in vprašanjih, o katerih se je razpravljalo med dvodnevno taškentsko konferenco, ki jo je organiziral TRI novembra 2011 v Taškentu v Uzbekistanu in so se je udeležili turistični deležniki iz Irana, Pakistana, Tadžikistana, Šrilanka, Ukrajina, Kirgizistan, Kazahstan in Uzbekistan.

Na tej konferenci so preko Skypa sodelovali tudi svetovni turistični strokovnjaki.

Priporočila so bila naslednja:

Makro raven – kategorija A

Politika 1: Vlade bi morale podpirati ustanavljanje organizacij v skupnosti (CBO) in jim pomagati pri razvoju projektov turizma v skupnosti (CBT) na oddaljenih in občutljivih območjih, da bi se izognili množičnemu turizmu.

Politika 2: Vlade bi morale podpreti majhne deležnike v turističnem sektorju, da zagotovijo, da denar ne odhaja iz lokalnih gospodarstev prek tujih ali nacionalnih vlagateljev, ki gradijo mega hotele, turistična letovišča in uvajajo množične dejavnosti na občutljivih območjih, lokalne skupnosti pa ne imajo takšna sredstva, da konkurirajo velikim vlagateljem.

Politika 4: Vlade bi morale vključiti turizem kot predmet v kurikulum srednješolskega izobraževanja.

Politika 5: UNWTO bi moral deliti poročila ministrskih srečanj projekta Silk Road z drugimi zainteresiranimi stranmi turistične industrije teh držav, da bi lahko zasebni sektor vedel, katere so glavne ovire na poti do turistom prijaznih vizumskih režimov med temi državami, in lahko razpravlja o takih vprašanjih. s svojimi vladami.

Zakonodaja – Kategorija B

Politika 1: Vlade naj z zakonodajo spodbujajo in zagotavljajo zaposlovanje žensk v turističnem sektorju.

Politika 2: Vlade bi morale zagotoviti potrebno zakonodajo v zvezi s posodabljanjem in modernizacijo obstoječih zakonov o turizmu ter sprejeti zakone, ki podpirajo turistični sektor pri nadgradnji standardov na vseh ravneh.

Politika 3: Vlade bi morale sprejeti zakonodajo, ki bi turizmu priznala polni status gospodarske panoge in da bi se vse zmogljivosti obravnavale kot industrijski koncerni in bi bile upravičene do enakih ugodnosti, obrestnih mer, koncesij in obravnave, kot velja za druge priznane industrije.

Vizum in varnost – kategorija C

Politika 1: Vizum na čezmejnih kontrolnih točkah je treba tujcem zagotoviti med potovanjem v in iz celotne južne Azije, srednje Azije in vzhodne Evrope, če en vizumski režim ni mogoč zaradi političnih in varnostnih razlogov. Sledijo lahko vse vlade UNWTO priporočila glede vizumskih vprašanj v srednji Aziji kot svoje smernice.

Politika 2: Vlade bi morale pregledati vse varnostne omejitve in zahteve za olajšanje prostega gibanja turistov v Pamirskem vozlu (Afganistan – Tadžikistan – Pakistan).

Politika 3: Pakistanska vlada bi morala izdati svoje lastno potovalno svetovanje in navesti problematična območja, kamor turisti ne bi smeli potovati, ki so večinoma v regiji, kjer prevladujejo Paštuni, vključno z dolino Swat, Peshawar, avtocesto Karakuram (KKH), Dir in Chitral dolina.

Politika 4: Vlade bi morale dovoliti lažje vizumske zahteve s samodejno izdajo 30-dnevnih turističnih vizumov z dvojnim vstopom dobrovernim turistom, ko potujejo v srednjeazijskih republikah, da bi spodbudile turizem v državah, kot sta Tadžikistan in Kirgizistan, ki nimajo ustrezne mednarodne povezave s pomembnimi letališči. Če Uzbekistan in Kazahstan turistom zagotovita vizum za dvojni vstop, obstaja verjetnost, da bodo turisti potovali tudi v sosednje države in nazaj domov z uzbekistanskih in kazahstanskih letališč, ki so učinkovito povezana z mednarodnimi letalskimi linijami.

Olajšave za organizatorje potovanj in vlagatelje – kategorija D

Politika 1: Vlade bi morale organizatorjem potovanj zagotoviti dostop do dvoran za prihode in odhode na vseh letališčih, da jim omogočijo oskrbo in pomoč svojim turističnim strankam.

Politika 2: Vlade bi morale vzpostaviti sistem "enega okna" za formalnosti za mednarodne in domače turistične investitorje.

Politika 3: Vlade bi morale pregledati obstoječi obseg davkov za turistični sektor in uvesti racionaliziran sistem za konsolidacijo in zmanjšanje števila mehanizmov pobiranja davkov/pristojbin.

Politika 4: Vlade bi morale zagotoviti mehanizme, da se del davkov, zaračunanih turističnemu sektorju, reinvestira v trženje in promocijo turizma ter varstvo okolja.

Politika 5: Vlade bi morale razširiti politiko za uvoz osnovne opreme po koncesijskih stopnjah brez uvoznih dajatev, vključno s turističnimi avtobusi, avtobusi, električnimi kuhinjami in smučarsko opremo.

Politika 6: Vlade bi morale oblikovati delovno skupino, ki bi jo sestavljali organizatorji potovanj, da bi pregledali infrastrukturne izboljšave cest, železnic in letališč, da bi zagotovili dostopnost vseh turističnih območij in standardne zmogljivosti.

Politika 7: Vlade bi morale podpreti trženje destinacij z izvajanjem srednjeročne trženjske strategije.

Politika 8: Vlade bi morale sprožiti posebno strategijo za izboljšanje turistične podobe države v tujini z nizom ukrepov, povezanih s srednjeročno strategijo trženja.

Politika 9: Vlade bi morale zagotoviti razpoložljivost državnih zemljišč v dolgoročnem zakupu po nominalni ceni za postavitev projektov v turističnem sektorju, vendar se taka zemljišča ne smejo uporabljati za gradnjo hotelov in betonskih konstrukcij, ampak se bodo uporabljala le kot kampi, parki in ekoturistična letovišča, ki uporabljajo 100-odstotno avtohtoni slog gradnje in materiale.

Politika 10: Vlade bi morale v celoti podpreti strategijo pogostih raziskav o turizmu, da bi zagotovile, da so na voljo posodobljeni tržni podatki za obveščanje in usmerjanje trženjskega in promocijskega zaupanja.

Okoljska ozaveščenost – kategorija E

Politika 1: Vlade bi morale podpirati krepitev zmogljivosti sektorjev okolja in prostorskega načrtovanja, vključno s popolnim pregledom institucionalnega in pravnega okvira.

Politika 2: Vlade, ki si prizadevajo za spodbujanje kreativnih in »okolju prijaznih« oblik, bi morale uvesti smernice o pričakovanih kvantitativnih in kakovostnih standardih za razvoj turizma.

Politika 3: Vlade naj spremljajo in vrednotijo ​​učinke razvoja turizma v naravnem in kulturnem okolju.

Politika 4: Vlade bi morale potrditi in izvajati akcijski načrt biotske raznovrstnosti, ki vključuje ohranjanje in zaščito naravnega okolja.

Politika 5: Vlade bi morale podpirati program okoljske ozaveščenosti v vseh vladnih sektorjih, lokalnih skupnostih in šolah.