Nemci bodo v ponedeljek s koncerti in obeležitvami obeležili dan, ko se je pred 20 leti zrušil Berlinski zid. V tisti mrzli noči sta plesala na vrhu stene, zmagoslavno dvignjenih rok, prijateljsko sklenjenih rok in vrtoglavega upanja. Leta ločenosti in tesnobe so se stopila v neverjetno resničnost svobode in prihodnosti brez mejnih straž, tajne policije, obveščevalcev in strogega komunističnega nadzora.
Nemci praznujejo s koncerti, ki se ponašajo z Beethovnom in Bon Jovijem; spominska slovesnost za 136 ljudi, ubitih med poskusom prehoda od 1961 do 1989; prižiganje sveč; in 1,000 visokih domin iz plastične pene, ki jih je treba postaviti vzdolž stene in prevrniti.
9. novembra 1989 so vzhodni Nemci prišli v množicah, vozili so se s svojimi šopkajočimi trabanti, motorji in razmajanimi kolesi. Na stotine, nato na tisoče, nato na stotisoče je prestopilo v naslednjih dneh.
Trgovine v zahodnem Berlinu so ostale odprte pozno, banke pa so vsakemu vzhodnonemškemu obiskovalcu podelile 100 nemških mark v "denarju za dobrodošlico", takrat vrednem približno 50 ameriških dolarjev.
Zabava je trajala štiri dni in do 12. novembra jo je obiskalo več kot 3 milijone od 16.6 milijona prebivalcev Vzhodne Nemčije, od tega skoraj tretjina v zahodni Berlin, ostali pa skozi vrata, ki so se odpirala vzdolž preostale ograjene, minirane meje, ki je rezala njihove država v dvoje.
Odseki skoraj 155 kilometrov (100 milj) zidu so bili podrti in prevrnjeni. Turisti so izklesali kose, ki so jih hranili kot spominke. Objokane družine so se ponovno združile. Bari so dajali brezplačno pijačo. Neznanca sta se poljubljala in nazdravljala s šampanjcem.
Klaus-Hubert Fugger, študent Svobodne univerze v Zahodnem Berlinu, je pil pijačo v pubu, ko so začeli prihajati ljudje, "ki so izgledali nekoliko drugače".
Kupci so kupovali obiskovalce krog za krogom. Do polnoči, namesto domov, so se Fugger in trije drugi s taksijem odpeljali do Brandenburških vrat, dolgo nikogaršnje zemlje, in skupaj s stotinami drugih preplezali 12-metrsko (skoraj štirimetrsko) steno.
"Bilo je res veliko prizorov, na primer ljudje jokajo, ker niso razumeli situacije," je povedal zdaj 43-letni Fugger. "Veliko ljudi je prišlo s steklenicami" šampanjca in sladke nemške penine.
Tudi naslednjo noč je Fugger preživel na steni. Fotografija v reviji ga prikazuje zavitega v šal.
"Potem je bil zid povsod natrpan, na tisoče ljudi, in nisi se mogel premakniti … moral si se prebiti skozi množice ljudi," je dejal.
Angela Merkel, prva nemška kanclerka z nekdanjega komunističnega vzhoda, je prejšnji teden v nagovoru v ameriškem kongresu spomnila na evforijo.
"Kjer je bil nekoč samo temen zid, so se nenadoma odprla vrata in vsi smo šli skozenj: na ulice, v cerkve, čez meje," je dejala Merklova. "Vsakdo je dobil priložnost zgraditi nekaj novega, narediti razliko, se lotiti novega začetka."
Zida, ki so ga komunisti zgradili na vrhuncu hladne vojne in je stal 28 let, večinoma ni več. Nekateri deli še vedno stojijo, v umetniški galeriji na prostem ali kot del muzeja na prostem. Njegova pot skozi mesto so zdaj ulice, nakupovalna središča in stanovanjske hiše. Edini opomnik nanj je niz intarziranih opek, ki sledijo njegovi poti.
Checkpoint Charlie, montažna stavba, ki je bila dolgo simbol prisotnosti zaveznikov in napetosti v hladni vojni, je bila prestavljena v muzej v zahodnem Berlinu.
Potsdamer Platz, živahen trg, ki je bil uničen med drugo svetovno vojno in je med hladno vojno postal nikogaršnja zemlja, je poln prestižnih trgovin, ki prodajajo vse od iPodov do pečenih bratwurstov na žaru.
Helmut Kohl, nemški kancler, ki je vodil odprtje zidu, je na slovesnosti v Berlinu 31. oktobra stal ob boku takratnih velesilnih predsednikov Georgea HW Busha in Mihaila Gorbačova.
Kohl je menil, da sta po desetletjih sramote, ki so sledila nacistični dobi, propad berlinskega zidu in ponovna združitev njihove države 11 mesecev pozneje Nemcem v ponos.
"V naši zgodovini nimamo veliko razlogov, da bi bili ponosni," je dejal zdaj 79-letni Kohl. Toda kot kancler "nimam nič boljšega, na kaj bi bil bolj ponosen, kot je ponovna združitev Nemčije."
V intervjuju za Associated Press Television News v Moskvi je Gorbačov dejal, da je to katalizator miru.
»Ne glede na to, kako težko je bilo, smo delali, našli medsebojno razumevanje in šli naprej. Začeli smo zmanjševati jedrsko orožje, zmanjševati oborožene sile v Evropi in reševati druga vprašanja,« je dejal.
Vse se je začelo z rutinsko pozno popoldansko novinarsko konferenco.
9. novembra 1989 je Guenter Schabowski, član vzhodnonemškega vladajočega politbiroja, mimogrede izjavil, da bodo lahko vzhodni Nemci takoj prosto potovali na zahod.
Kasneje je poskušal razjasniti svoje pripombe in dejal, da bodo nova pravila stopila v veljavo ob polnoči, vendar so se dogodki odvijali hitreje, ko se je beseda razširila.
Na oddaljenem prehodu na jugu Berlina sta se Annemarie Reffert in njena 15-letna hčerka zapisali v zgodovino in postali prvi Vzhodni Nemci, ki sta prestopili mejo.
Zdaj 66-letna Reffertova se spominja, da so bili vzhodnonemški vojaki v zadregi, ko je poskušala prestopiti mejo.
"Trdila sem, da je Schabowski rekel, da smemo iti čez," je rekla. Obmejni vojaki so popustili. Carinik je bil začuden, da nima prtljage.
"Vse, kar smo želeli, je bilo videti, ali res lahko potujemo," je dejal Reffert.
Leta kasneje je Schabowski povedal TV intervjuju, da se je zmešal. Politbiro naj bi razpravljal o osnutku zakona, ki ni bil sklep. Menil je, da gre za že potrjeno odločitev.
Tisto noč, okoli polnoči, so graničarji na stežaj odprli vrata. Skozi Checkpoint Charlie, po ulici Invalidenstrasse, čez most Glienicke se je množica ljudi zlila v Zahodni Berlin, nezmanjšano, neomejeno, z razburjenimi očmi.
