Kot je bilo predvideno, je stališče, ki ga je zavzela danska ministrica za razvoj Ulla Tørnæs, mačko nedavno spravilo med golobe na Danskem, ko si je drznila namigniti, da morda sankcije ne delujejo in da bi Daw Aung San Suu Kyi le lahko javno spregovorila verjetno se strinjam. »Če pogledam, ali so sankcije pomagale civilnemu prebivalstvu v Mjanmaru, moram reči, da temu ni tako. Mjanmar je izoliran in zaprt. Gledano z razvojnega vidika bi bilo morda pomembno zastaviti vprašanje dostopa turistov v Mjanmar. Nobenega dvoma ni, da če bi turisti prišli v Mjanmar, bi se vzpostavili stiki med civilnim prebivalstvom in drugimi deli sveta.« Dodala je, da bi takšni stiki ustvarili plodna tla za večji notranji pritisk na hunto. Zato je nameravala na naslednjem srečanju razvojnih ministrov EU sprožiti to temo za razpravo, ali naj še vedno podprejo povabilo Aung San Suu Kyi, naj se izogibajo. Thomas Petersen, dolgoletni danski sindikalni aktivist, je odvrnil: "Nismo tukaj, da bi Burmancem govorili, kaj naj mislijo". Vendar bi tvegal ugibati, da bi se 99 odstotkov Burmancev strinjalo z Ullo Tørnæs in ne s Thomasom Petersenom. Gospa Tørnæs je dejansko bila v Mjanmaru in tako govori iz svojega lastnega opazovanja na terenu. Nekako dvomim, da je gospod Petersen kdaj bil v Mjanmaru.
Gospa Tørnæs bo imela težave pri prepričevanju nekaterih svojih trdovratnih kolegov iz EU. Ne gre za to, da to, kar pravi, ni povsem zdravo gospodarsko in humanitarno razumno. Gre preprosto za to, da se zdi politično nesprejemljivo, da se na kakršen koli način »nagrajuje« vojaški režim, ker se je še naprej obnašal tako slabo kot kdaj koli prej. To je predsednik Bush povedal burmanskim učenjakom, politikom in komentatorjem, ki jih je pred kratkim srečal na kosilu v Bangkoku in ki so jih mednarodni mediji nenavadno opisali kot "disidente", čeprav so vprašanja, ki so jih postavili, dala predsedniku in zlasti njegovim svetovalcem veliko snovi za razmišljanje, za njihovo pomisleki so bili precej bolj niansirani in dojemljivi kot vse, kar je morda slišal od ajatol aktivizma v Washingtonu. Predsednik je nekaj dni pozneje ustrezno izpostavil Mjanmar s kitajskim predsednikom Hu Jintaom, ki ga je nedvomno vljudno poslušal, vendar poročila kažejo, da ni prišlo do srečanja. Odnosi med ZDA in Kitajsko so v vsakem primeru pomembnejša vprašanja.
Kampanjo proti turizmu vodijo Britanci, ki temelji na napačnih argumentih Daw Aung San Suu Kyi o domnevni finančni koristi vojaškega režima od prihodkov od turistov in na drugih komentarjih, ki naj bi jih podala. Med letoma 2002 in 2007 se je mednarodni promet obiskovalcev Mjanmara, vključno s poslovnimi potovanji, gibal med 217,000 (2002) in 247,000 (2007), bruto dohodek pa med 100 milijoni USD (2002) in 182 milijoni USD (2007). Te številke so tako majhne, da do takrat, ko so operativni stroški, obresti, obdavčitev in amortizacija pokriti, le malo, če sploh kaj, ostane v obliki čistega dobička za nagrajevanje čezmorskih vlagateljev, ki so glavni lastniki vseh hotelov mednarodnega razreda. Če primerjate te številke s 14,460,000 turisti, ki so lani obiskali Tajsko, in 4,171,000 turisti, ki so odšli v Vietnam ter zaslužili več kot 14,425 milijonov USD za Tajsko in 4,365 milijonov USD za Vietnam, je očitno, da Tajska zasluži v samo 4 dneh. in Vietnam v samo 13 dneh, kolikor Mjanmar zasluži v enem letu.
Delež azijskih obiskovalcev Mjanmara kot odstotek vseh obiskovalcev vztrajno narašča, od 56.78 odstotka (2006) do 58.64 odstotka (2007) do 65.70 odstotka (1. polovica 2008). Evropski obiskovalci pa so po drugi strani pokazali počasen upad z 29.13 odstotka (2006) na 27.74 odstotka (2007) na 19.76 odstotka (1. polovica 2008). Po vsej jugovzhodni Aziji se vse pogosteje pojavljajo nove turistične zmogljivosti, ki bolj skrbijo za naraščajoče število azijskih obiskovalcev kot za relativno statično število evropskih obiskovalcev. Francoski, nemški in italijanski obiskovalci Mjanmara so vsi večji od obiskovalcev Združenega kraljestva v razmerju vsaj dva proti ena. Francoski, nemški in italijanski ministri pa so se odločili, da bodo svojim državljanom prepustili, da se sami odločijo, ali bodo obiskali Mjanmar, v nasprotju z ostrim odvračanjem britanskih ministrov.
Analiza možnosti za turizem v Mjanmaru v letu 2008, ki jo je opravil Svetovni svet za potovanja in turizem, kaže verjeten dohodek od turizma v letu 2008 na skromnih 146 milijonov ameriških dolarjev, kar je enako približno 3.7 odstotka zaslužka v tuji valuti. Industrija bo zagotovila približno 1,297,000 delovnih mest, kar predstavlja 5.8 odstotka celotne zaposlenosti, od tega bo 645,000 delovnih mest v »neposredni industriji«. Državni izdatki so ocenjeni na približno 6 milijonov ameriških dolarjev, kar verjetno požre vse, kar dobijo od davkov in zakupov zemljišč, katerih plačilo resno zamuja industrija, ki je komajda dobičkonosna dejavnost. Z nasprotovanjem potovanjem in turizmu v Mjanmar si EU na splošno in zlasti britanska vlada brez sramu prizadevata motiti življenja 1,297,000 Burmancev, ki se preživljajo s to industrijo in od katerih so njihove družine odvisne. Upam, da bodo ministri ob ponovnem zasedanju parlamenta oktobra dobro premislili, preden bodo ponovili svojo lažno mantro, da so sankcije EU »usmerjene samo proti vojaškemu režimu in njegovim podpornikom«, ko bo objavljena kakršna koli razumna analiza učinkov sankcij, če bo le ena , bi pokazala, da so ljudje tisti, ki trpijo, saj se učinki preprosto prenašajo nanje.
Britanskim ministrom bo morda odpuščeno njihovo strahopetno podrejanje ajatolam aktivizma v tej državi, ker delujejo v skladu z zelo strogimi smernicami samega predsednika vlade. Njegov predhodnik Tony Blair je bil februarja 2005 v prvi vrsti akcije proti "dopustnikom" s podporo približno 70 "znanih osebnosti" ter takratnih voditeljev Lib-Dem in Konservativne stranke. Po zatrtju uličnih protestov lani avgusta in septembra, ki so jih vodili budistični menihi in politični aktivisti, je Gordon Brown dal navodila, da so potrebne nadaljnje sankcije, nesrečni uradniki pa so si nabijali glavo, da bi našli primerne tarče. Premier se je oktobra lani že javno zavezal k nadaljnjim sankcijam, vključno s prepovedjo »naložbe«, karkoli že to pomeni, saj v praksi v Mjanmaru v tem stoletju ni bilo nobene pomembne investicije EU. Vendar je senca v svetu politike pogosto pomembnejša od vsebine, zato je pošteno opozorilo ministrom in uradnikom EU, da se bodo medeni tedni humanitarnega delovanja, ki je posledica odziva Združenega kraljestva na uničujoče posledice ciklona Nargis, kmalu končali. konec in da kljub zglednemu prispevku Združenega kraljestva v višini približno 40 milijonov funtov humanitarne pomoči in podpore, precej pred vsemi drugimi dvostranskimi prispevki, ne more biti dolgoročne razvojne pomoči in kakršnega koli izboljšanja življenjskih pogojev burmanskega ljudstva na splošno bodo blokirani v interesu politične korektnosti. Razkriva, da Gordon Brown ob svojem nastopu na Edinburškem knjižnem festivalu 10. avgusta ni le pokazal samozavestnega političnega nastopa, ampak je razkril tudi svojo edino željo, preden bo končal z britansko politiko: »Želim, da Aung San Suu Kyi postane ne samo izpuščen, ampak da bo na oblasti v Burmi.« Neskončne nesreče The Lady očitno plenijo njegov um in v teh okoliščinah David Miliband kljub svojim vodstvenim željam zelo verjetno ne bo nasprotoval Glasu svojega gospodarja glede vprašanja sankcij.
V skladu s tem je bila prepoved lesa, kovin in dragih kamnov ter njihovih izdelkov dodana novembra lani na seznam ukrepov EU, čeprav so pravniki potrebovali približno tri mesece, da so pripravili uredbo, tako zapletena je bila v praksi kodifikacija politične odločitve. Sprejeti novi omejevalni ukrepi predstavljajo le približno 1 odstotek celotnega mjanmarskega izvoza, a te nepričakovano razpoložljive in redke naravne vire so takoj prevzele Kitajska, Indija in Tajska ter tako burmansko gospodarstvo še tesneje povezale s sosednjim. ki bodo zaradi tega verjetno še bolj neradi upoštevali pozive ZDA in EU, naj se jim pridružijo v kampanji sankcij. Zlasti tajski podjetniki niso prav nič zadovoljni, da se zdi, da so sankcije EU usmerjene bolj proti njim kot proti Burmancem, saj je prepoved sečnje na Tajskem pomenila, da so materiali za večino lesnih izdelkov in proizvajalcev pohištva v zahodnih in osrednjih provincah Tajska izvira iz Mjanmara. Uvozniki iz EU morajo dokazati, da les in pohištvo, uvoženo s Tajske, nimata burmanske vsebine, kar je za večino njih povsem nemogoče. Tajski in singapurski draguljarji so prav tako razburjeni zaradi vztrajanja EU, da dragulji in nakit, uvoženi v EU, ne bi smeli imeti mjanmarske vsebine, kar mora zelo otežiti življenje. Bančne transakcije morajo prav tako biti prava nočna mora za evropske uvoznike iz jugovzhodne Azije, saj so vse transakcije, ki so posredno povezane z burmanskimi materiali v teh sektorjih, nezakonite in bi lahko imele posledice za vpletene osebe.
Obstajajo pa poročila, da želi EU rešiti škodljive vidike sedanjih sankcij z bolj racionalnim pristopom, ki bi lahko pomagal tarčnim 1,000 ali več burmanskim podjetjem, ne zato, ker so njihovi lastniki blizu režimu, ampak izključno zato, ker imajo nesreča v določenih komercialnih sektorjih gospodarstva. Eden od obtoženih je bil dr. Thant Kyaw Kaung, čigar oče U Thaw Kaung je član mjanmarske zgodovinske komisije, izobražen za bibliotekarstvo na Univerzi v Londonu. Thantova »trgovina s spominki Nandawun« se pojavlja kot št. 668 v prilogi 5 najnovejših uredb EU, kar je rezultat bizarnega postopka izbire izvoznikov pohištva in nakita s strani neznanih uradnikov, ki pa očitno malo ali nič ne poznajo burmanske scene. in kdo bi lahko bili njihovi najboljši prijatelji.
Derek Tonkin
Predsednik mreže Mjanmar
