Burmanska hunta obljublja demokracijo, vendar je večina previdna

Pakokku, Burma – Starejši menih je živčen. Stopi po sobi, se nagne nad stari TV sprejemnik in vtakne DVD »Tom in Jerry« ter dvigne glasnost na neprijetno višino. Pokuka skozi eno okno in nato drugo in se miga. Sede, spet vstane. Končno spregovori. Toda po vsem tem ni veliko za povedati.

Presenetljiva napoved burmanske vojaške hunte prejšnji teden, da bo maja maja izvedla referendum o še vedno tajni ustavi, ki bo pripravila teren za volitve leta 2010, je v državi, ki je že dolgo vajena kršenih obljub in zapletenih manevrov, sprejeta predvsem s sumom.

Mnogi pravijo, da ne upajo na prehod v demokracijo, ki ga vodi vlada. A tudi ne verjamejo, da je nov izliv na ulice neizbežen. "Sprememba," pravi starejši menih, ki je iz varnostnih razlogov govoril anonimno, "bodo dolgo trajalo."

Na desetine intervjujev z menihi in opozicijskimi člani – tako znotraj kot zunaj Burme (Mjanmar) – prikazujejo sliko naroda, ki trpi zaradi hude gospodarske situacije in je na koncu njegovega značilnega potrpežljivosti z vojaško vlado. Toda to je tudi narod, ki meni, da mu primanjkuje sredstev za vstanek ali voditelja, ki bi vodil revolucijo.

S to objavo je vlada prvič določila datume za izvedbo faz svojega tako imenovanega načrta za demokracijo. In če bi bile volitve, bi bile prve po letu 1990, ko je prepričljivo zmagala opozicijska Nacionalna liga za demokracijo (NLD) Nobelove nagrajenke za mir Aung San Suu Kyi. Toda hunta je rezultate tega glasovanja prezrla, priložnost pa je izkoristila za odpravo stare ustave in dajanje gospe Suu Kyi v hišni pripor, kjer je še danes – kar ni precedens, ki vzbuja zaupanje.

Medtem je vojaški režim učinkovito in brutalno zatrl mirne protivladne pohode v septembru, ki so se začeli tukaj, v Pakokkuju, prašnem mestu na bregovih reke Irrawaddy in se razširili po vsej državi. Po ocenah Združenih narodov je bilo v teh protestih ubitih najmanj 30 ljudi, na tisoče pa je bilo pridržanih, vključno z menihi. Druge menihe so »razoblekli« ali pa pregnali iz samostanov nazaj v svoje vasi. V Pakokku se približno četrtina menihov še ni vrnila.

Od septembra se po podatkih Amnesty International aretacije nadaljujejo, skoraj 2,000 političnih zapornikov v državi pa ostaja nedosegljivih – tudi s strani Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC). Njene dejavnosti v Burmi so bile okrnjene, potem ko se je organizacija lani pritožila nad prakso uporabe pripornikov kot prisilnega dela za vojsko.

Vladna zvijača?

»Septembra smo bili tako navdušeni. Mislili smo, da zmagujemo. Ljudje so ploskali ob straneh ceste in nam dajali vodo. Čutili smo, da bomo svobodni,« pravi Zaw Maung Oo, mladi aktivist, ki je marširal v Rangunu. "Ampak nam ni uspelo."

Nova vladna napoved je po njegovih besedah ​​zvijača. "Vsi mislimo, da je to le ponaredek, da zmanjšamo mednarodni pritisk in poskušamo zmanjšati našo jezo," pravi. Skrbi ga, da bo vojska izkoristila čas, da vidi, kdo bo ugovarjal njihovi novi ustavi – in se z njimi spopadla. Volitve po njegovih besedah ​​bodisi nikoli ne bodo ali pa bodo lažne. Osnutek smernic za ustavo, ki je bil objavljen lani, kaže, da bo kodificiral vlogo vojske kot prevladujoče sile v državi.

G. Maung Oo ni sam v svojem skepticizmu. Medtem ko je Singapur, ki predseduje Združenju držav jugovzhodne Azije (ASEAN), pozdravil objavo hunte in izrazil upanje, da bo to privedlo do "mirne nacionalne sprave", drugi so bili manj optimistični.

88 Generation Students, koalicija vodilnih burmanskih demokratičnih aktivistov, je referendum označila za "napoved vojne" ljudem in opozorila, da bi vladajoča hunta lahko sprožila nov val nasilja, da bi zagotovila zmago na ustavnem referendumu. Medtem ko je nacionalna koalicijska vlada Zveze Burme, skupina izgnancev, režim označila za "norec, obkrožen z ognjem", ki ga "pregajajo gospodarske težave, naraščajoči mednarodni pritisk in vse večja javno nezadovoljstvo doma" in se tako preprosto odločila sklicati nacionalni referendum za odvrnitev pozornosti.

Suu Kyi, ki živi zaprta v svojem domu v Rangunu, skoraj brez komunikacije z zunanjim svetom, sama ni znala komentirati. Toda njena stranka NLD ni bila navdušena, saj je napoved očitala, da je "nejasna, nepopolna in čudna."

Septembrsko nesoglasje

Čeprav nihče od intervjuvancev ne pričakuje, da se bo režim prostovoljno spremenil, je tudi malo vere v to, da bi se septembrski dogodki kmalu ponovili. "Iskreno povedano, septembrske vstaje so se zgodile brez pravega načrta, zahvaljujoč zmoti hunte," pravi U Han Than, tiskovni predstavnik NLD, pri čemer se sklicuje na ogromno povišanje cen goriva, ki je spodbudilo ulične proteste.

»Ampak generali so znova dokazali, da so zelo brutalni in supresivni in da nismo dovolj močni, da bi se borili proti njim. Ljudje zdaj bolje kot kdaj koli prej vedo, kako odločeni so generali, da zatrejo vsak izraz nestrinjanja,« pravi. "Torej ne bodo eksplodirali brez resničnega podtikanja."

"Pripravljeni smo na kompromis," vztraja gospod Han Than. »Nismo v vojni z vlado. Vse, kar želimo, je izraziti svoje mnenje – a tudi tega nam ni dovoljeno.” Pod mednarodnim pritiskom se je hunta pred kratkim dogovorila, da pošlje odposlanca za pogovore s Suu Kyi, vendar ti niso šli nikamor. Prejšnji mesec je svoji stranki sporočila, da ni napredka.

In tako, nejevoljno, večini birmancev ostane vera na dolgi rok. "Ne verjamemo v te mimogrede izjave," pravi predstojnik samostana v starodavnem mestu Sagaing, ki je iz varnostnih razlogov govoril anonimno. »V vsakem primeru, če bi danes dobili demokracijo, bi jo naslednji dan izgubili, ker ne bi vedeli, kaj bi z njo…. Bili smo 'deizobraženi'. ”

Čeprav je Burma nekoč v jugovzhodni Aziji slovela po kakovostni izobrazbi, je danes situacija grozna, saj gre polovica njenega proračuna za 400,000 vojaško vojsko in manj kot 1 odstotek za izobraževanje. Po podatkih ZN pri nas 50 odstotkov otrok ne konča osnovne šole.

"Moramo vzgajati naše naslednje voditelje in ljudi moramo vzgajati, da postanejo kritični misleci, da bomo lahko opredelili, kaj želimo tukaj," pravi menih Sagaing. »Naša moč bo izhajala iz zaupanja, da smo izobraženi. Takrat se nam bo uspelo obrniti k demokraciji. In za to imamo še leta, morda 10 do 20."

V Pakokkuju, na bregovih reke, blizu kramarjev, ki prodajajo vrečke iz semen lubenice, stara gospa sedi poleg kletke z vrabci. Za 400 kjatov (približno 30 centov) lahko osvobodite vrabca, kar vam bo po budizmu prineslo zasluge. Tudi ona ima sovo v kletki - osvoboditi jo bo čast, ki bo stala 1,000 kjatov. A zadnje čase ni imela nobenih strank. "Danes ni svobode," pravi, a nasmejana, kot je burmanski način.